Page 57 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 57
opice in kosti, ki se jih išče
tiarija rajskega vrta ter približane Adamu in Evi, nastopa v tej situaciji v duhu
adamitskega gibanja pozne gotike v severni Evropi, kjer so Adama upodablja
li kot popolnega človeka, opico z jabolkom kot podčloveka ter Evo nekje vmes.
Nazorno tako razmerje ilustrira v nekem pismu Etienne Pasquier, ki,
sklicujoč se na starega talmudista, predstavi zgodbo kreacije, po kateri je Bog
iz gline, obogatene z nebeškimi kvalitetami, naredil Adama. Ker mu je malo
surovine ostalo, je iz razredčene ter tanjše variante v istem kalupu naredil še
Evo in ker je pri njeni izdelavi celo malo preveč štedil, mu je ostalo surovine še
za izdelavo Pigmejcev in opic (Janson 1952, 115–135). Zgodba lepo ilustrira hi
erarhizacijo kreacije z Adamom na vrhu ter delno priznavanje človeških zna
čilnosti opicam in Pigmejcem, ki so sicer izdelek ločene – človeške – kreacije,
vendar predstavljajo zgolj odpadke in ostanke izdelave. Tako je bilo vzpostav
ljeno razmerje med Adamom (moškim) na vrhu in najbližje Bogu ter opicami
in pigmejci (opicami in ostalimi človeškimi rasami) nad ostalimi živalmi ter
z Evo (žensko) nekje vmes.
Z odkritjem prebivalcev na ameriški celini zaide v težave pojasnitev iz
vora treh človeških ras, ki je temeljila na biblijski delitvi. Isaac de la Peyrère
je odkril rešitev v poligenistični pojasnitvi izvora človeštva – ameriški Indi
janci izvirajo iz kreacije, ki je starejša od naše, ki je opisana v Bibliji (Murray
1948, 6). V tem obdobju je kot odraz renesančnega razvoja medicine nasto
pilo tudi znanstveno preučevanje človeka ter se umestilo ob bok teološkim
razpravam. In če je poligenizem sicer pojasnil izvor prebivalcev Novega sve
ta, je še dodatno podžigal njihovo izključitev – kot posledica ločene kreacije
so bili za Evropejce druga vrsta, niso bili ljudje. Biblija pa je učila, da je meša
nje med vrstami prepovedano – prepovedano je vpeti dve različni živali v isti
plug, prepovedano je sejati različni semeni na isti njivi in v Genezi se nahaja
pasus o mešanju sinov Boga in hčera ljudi, ki je vodilo v gigantizem ter potop
(White 1972, 15).
Srednjeveški predstavni svet in literatura sta bila polna hibridnih bi
tij, od čisto fantazijskih, pa do takih, v katerih so se pomešala vsa kraljestva.
Vendar je uspel v amalgam združiti kolaž predstav iz antike, vzhoda, reli
gioznih ter krivoverskih resnic, učenosti in magije. Gre za okolje, ki je bilo
izjemno ugodno za širjenje pravljičnih sistemov, v katerih človeka določa
jo zunanji dejavniki – izvor, astrološki podatki ter telesne značilnosti, ki
nakazujejo podobnosti z živalmi. Preporod pa so te teorije doživele v rene
sančnem obdobju, ko so avtorji v celotnem obsegu ponovno vključili an
tične avtorje, na katerih je fiziognomika sploh temeljila. Poglavitno delo je
bila leta 1586 v Neaplju izdana De humana Phisionomia libri III Giambat
tista della Porta. Stare teorije zaživijo v njegovi misli o živalskosti v osnov
57
tiarija rajskega vrta ter približane Adamu in Evi, nastopa v tej situaciji v duhu
adamitskega gibanja pozne gotike v severni Evropi, kjer so Adama upodablja
li kot popolnega človeka, opico z jabolkom kot podčloveka ter Evo nekje vmes.
Nazorno tako razmerje ilustrira v nekem pismu Etienne Pasquier, ki,
sklicujoč se na starega talmudista, predstavi zgodbo kreacije, po kateri je Bog
iz gline, obogatene z nebeškimi kvalitetami, naredil Adama. Ker mu je malo
surovine ostalo, je iz razredčene ter tanjše variante v istem kalupu naredil še
Evo in ker je pri njeni izdelavi celo malo preveč štedil, mu je ostalo surovine še
za izdelavo Pigmejcev in opic (Janson 1952, 115–135). Zgodba lepo ilustrira hi
erarhizacijo kreacije z Adamom na vrhu ter delno priznavanje človeških zna
čilnosti opicam in Pigmejcem, ki so sicer izdelek ločene – človeške – kreacije,
vendar predstavljajo zgolj odpadke in ostanke izdelave. Tako je bilo vzpostav
ljeno razmerje med Adamom (moškim) na vrhu in najbližje Bogu ter opicami
in pigmejci (opicami in ostalimi človeškimi rasami) nad ostalimi živalmi ter
z Evo (žensko) nekje vmes.
Z odkritjem prebivalcev na ameriški celini zaide v težave pojasnitev iz
vora treh človeških ras, ki je temeljila na biblijski delitvi. Isaac de la Peyrère
je odkril rešitev v poligenistični pojasnitvi izvora človeštva – ameriški Indi
janci izvirajo iz kreacije, ki je starejša od naše, ki je opisana v Bibliji (Murray
1948, 6). V tem obdobju je kot odraz renesančnega razvoja medicine nasto
pilo tudi znanstveno preučevanje človeka ter se umestilo ob bok teološkim
razpravam. In če je poligenizem sicer pojasnil izvor prebivalcev Novega sve
ta, je še dodatno podžigal njihovo izključitev – kot posledica ločene kreacije
so bili za Evropejce druga vrsta, niso bili ljudje. Biblija pa je učila, da je meša
nje med vrstami prepovedano – prepovedano je vpeti dve različni živali v isti
plug, prepovedano je sejati različni semeni na isti njivi in v Genezi se nahaja
pasus o mešanju sinov Boga in hčera ljudi, ki je vodilo v gigantizem ter potop
(White 1972, 15).
Srednjeveški predstavni svet in literatura sta bila polna hibridnih bi
tij, od čisto fantazijskih, pa do takih, v katerih so se pomešala vsa kraljestva.
Vendar je uspel v amalgam združiti kolaž predstav iz antike, vzhoda, reli
gioznih ter krivoverskih resnic, učenosti in magije. Gre za okolje, ki je bilo
izjemno ugodno za širjenje pravljičnih sistemov, v katerih človeka določa
jo zunanji dejavniki – izvor, astrološki podatki ter telesne značilnosti, ki
nakazujejo podobnosti z živalmi. Preporod pa so te teorije doživele v rene
sančnem obdobju, ko so avtorji v celotnem obsegu ponovno vključili an
tične avtorje, na katerih je fiziognomika sploh temeljila. Poglavitno delo je
bila leta 1586 v Neaplju izdana De humana Phisionomia libri III Giambat
tista della Porta. Stare teorije zaživijo v njegovi misli o živalskosti v osnov
57
