Page 58 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 58
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
nem teoremu, ki pravi, da ima vsaka živalska vrsta postavo, ki ustreza nje-
nim lastnostim in strastem, da elemente teh postav lahko določimo tudi pri
človeku ter da ima posledično človek, ki ima enake poteze, tudi podoben
značaj (Baltrušaitis 1997, 18–19).
Šestnajsto stoletje je postalo obdobje velikega in sistematičnega opisova-
nja anatomije, šlo je za obdobje, ko so paralelno obstajali še ideološko srednje-
veški sistemi pojasnjevanja, kot je fiziognomika, hkrati pa se je začela razvi-
jati tudi sodobna anatomija. Začetnik modernega študija ljudi je bil Belgijec
Andreas Vesalius, profesor medicine na univerzi v Padovi in kasneje osebni
zdravnik cesarja Karla V. Kot zdravnik je opazoval oblike glav pri ljudeh ter
menil, da postanejo glave pri otrocih, ki v zibelki ležijo na hrbtu, zadaj ploske.
Njegovo delo je nadaljeval nizozemski zdravnik v Padovi Adriaan van den
Spiegel, ki je določil kefalometrične linije kot osnovo za ilustracijo ter izmero
človeških lobanj (Huxley, Haddon 1938, 39–40).
Amalgam obojih je stoletje kasneje ustvaril Peter Camper; leta 1791 je
namreč v Utrechtu posthumno izšlo njegovo delo Dissertationes physique. Svo-
ja sklepanja je prvič predstavil v letih 1774 in 1778, ko je predaval na amster-
damski risarski akademiji. Posvečal se je predvsem opisnim metodam izgleda
– vprašanju obrazne mimike in anatomiji človeške glave kot pripomočku za
slikarje, da bi lahko s podobami formulirali svoje zamisli. Za lažje opisovanje
je formuliral teorijo o obraznem kotu – anatomsko se človek z naraščanjem
kota, ki ga tvori linija, ki poteka od čela do zgornje ustnice, približuje nižjim
živalim. Kot mojster perspektive je svojo teorijo ilustriral s serijami risb lobanj
v isti ravni, kjer je s premikanjem obrazne linije ustvaril zaporedje obraznih ti-
pov, ki so se spreminjali od grškega kipa Apolona do črnca in opice. Svoje ute-
meljitve je preverjal na seciranih truplih, ki jih je dobil kot profesor anatomije
v Amsterdamu, prvih lobanjah, ki so jih prinašali trgovci, ter na odlitkih kla-
sičnih grških kipov (Baltrušaitis 1997, 44–48).
Njegova likovna ilustracija opisnih kriterijev je postala močno interpre-
tacijsko orodje, postala je ilustracija zaporedja stvarjenja. Ljudi je postavlja-
la v zaporedje glede na čisto estetske kriterije in ne na domnevno sorodstvo.
Tako je Camper vehementno nastopal proti sočasno porajajočim se rasistič-
nim nizozemskim teorijam, ki so trdile, da naj bi bili črnci mešanci ljudi in
orangutanov. Zavedati se moramo, da gre za obdobje, ko je bila znanstvena
anatomija stara dobri dve stoletji in šele dobro stoletje po začetku sodobnih
anatomskih preučevanj človeka je začel londonski zdravnik Edward Tyson
preučevati tudi opice.
Pravzaprav so bile opice že kar nekaj časa prisotne v Evropi – nahajale so
se v redkih menežarijah, ki so v srednjem veku pomenile znak moči in presti-
58
nem teoremu, ki pravi, da ima vsaka živalska vrsta postavo, ki ustreza nje-
nim lastnostim in strastem, da elemente teh postav lahko določimo tudi pri
človeku ter da ima posledično človek, ki ima enake poteze, tudi podoben
značaj (Baltrušaitis 1997, 18–19).
Šestnajsto stoletje je postalo obdobje velikega in sistematičnega opisova-
nja anatomije, šlo je za obdobje, ko so paralelno obstajali še ideološko srednje-
veški sistemi pojasnjevanja, kot je fiziognomika, hkrati pa se je začela razvi-
jati tudi sodobna anatomija. Začetnik modernega študija ljudi je bil Belgijec
Andreas Vesalius, profesor medicine na univerzi v Padovi in kasneje osebni
zdravnik cesarja Karla V. Kot zdravnik je opazoval oblike glav pri ljudeh ter
menil, da postanejo glave pri otrocih, ki v zibelki ležijo na hrbtu, zadaj ploske.
Njegovo delo je nadaljeval nizozemski zdravnik v Padovi Adriaan van den
Spiegel, ki je določil kefalometrične linije kot osnovo za ilustracijo ter izmero
človeških lobanj (Huxley, Haddon 1938, 39–40).
Amalgam obojih je stoletje kasneje ustvaril Peter Camper; leta 1791 je
namreč v Utrechtu posthumno izšlo njegovo delo Dissertationes physique. Svo-
ja sklepanja je prvič predstavil v letih 1774 in 1778, ko je predaval na amster-
damski risarski akademiji. Posvečal se je predvsem opisnim metodam izgleda
– vprašanju obrazne mimike in anatomiji človeške glave kot pripomočku za
slikarje, da bi lahko s podobami formulirali svoje zamisli. Za lažje opisovanje
je formuliral teorijo o obraznem kotu – anatomsko se človek z naraščanjem
kota, ki ga tvori linija, ki poteka od čela do zgornje ustnice, približuje nižjim
živalim. Kot mojster perspektive je svojo teorijo ilustriral s serijami risb lobanj
v isti ravni, kjer je s premikanjem obrazne linije ustvaril zaporedje obraznih ti-
pov, ki so se spreminjali od grškega kipa Apolona do črnca in opice. Svoje ute-
meljitve je preverjal na seciranih truplih, ki jih je dobil kot profesor anatomije
v Amsterdamu, prvih lobanjah, ki so jih prinašali trgovci, ter na odlitkih kla-
sičnih grških kipov (Baltrušaitis 1997, 44–48).
Njegova likovna ilustracija opisnih kriterijev je postala močno interpre-
tacijsko orodje, postala je ilustracija zaporedja stvarjenja. Ljudi je postavlja-
la v zaporedje glede na čisto estetske kriterije in ne na domnevno sorodstvo.
Tako je Camper vehementno nastopal proti sočasno porajajočim se rasistič-
nim nizozemskim teorijam, ki so trdile, da naj bi bili črnci mešanci ljudi in
orangutanov. Zavedati se moramo, da gre za obdobje, ko je bila znanstvena
anatomija stara dobri dve stoletji in šele dobro stoletje po začetku sodobnih
anatomskih preučevanj človeka je začel londonski zdravnik Edward Tyson
preučevati tudi opice.
Pravzaprav so bile opice že kar nekaj časa prisotne v Evropi – nahajale so
se v redkih menežarijah, ki so v srednjem veku pomenile znak moči in presti-
58
