Page 59 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 59
opice in kosti, ki se jih išče
ža. Že v 13. stoletju so poleg vladarjev ter cerkvenih mogočnežev začela posa-
mezna mesta zbirati eksotične živali, vendar so se večinoma usmerjali na vzrejo
divjih zveri, simbolov moči in odličnosti. Tako so se ob koncu srednjega veka v
menežarijah ter posledično tudi v upodabljajoči umetnosti (predvsem heraldi-
ki) začele pojavljati eksotične živali s severa (losi, severni jeleni) ter Afrike (ka-
mele, onagri, sloni ter seveda tudi opice) (Pastoureau 2004, 50). Vendar je šele
leta 1779 Charles Bonnet seciral orangutana in ugotovil tesne podobnosti z
ljudmi – seveda z najnižjimi rasami človeške vrste (Walker 2000, 7).
Pravzaprav je imelo vključevanje orangutanov v naše pokolenje v osem-
najstem stoletju tradicijo. James Burnett, lord Monboddo si je prizadeval jav-
nost prepričati, da so slednji v resnici narobe uvrščeni ljudje. Njegove ideje o
socialnemu razvoju so bile podobne kasnejšim Darwinovim in zavedal se je
povezave primatov in ljudi. V delih, ki jih je izdajal med 1773 in smrtjo leta
1799, je trdil, da so orangutani uporabljali orodja, prepoznavali glasbo in bili
sposobni igranja na piščal. Seveda je njegova politična motivacija tičala drug-
je – v jeziku. V nasprotju z Aristotelom, ki je trdil, da je človek po svoji naravi
politično bitje, je dokazoval, da je jezik predpogoj za aktivno politiko – jezik
je ideja in te niso instinktivne. Po njegovem prepričanju so obstajala celotna
ljudstva brez jezika, argument za to so bili orangutani, ki niso razvili državne
organizacije (Fernández-Armesto 2005, 57–59).
Podobnega prepričanja je bil tudi Jean-Jacques Rousseau, ki je sicer tudi
vključeval orangutane in gorile, o katerih ni vedel ničesar, med ljudi, vendar je
menil, da se nahajajo na še nižji razvojni stopnji kot njegovi dobri divjaki. Svo-
je argumente je izvajal iz samotnega ter nesocialnega življenjskega sloga opic.
Opice so zelo socialna bitja, ampak njegova argumentacija je bila izvedena iz
srednjeveških prepričanj o divjih možeh. Še celotno 18. stoletje so bile opice
poznane predvsem iz pričevanj pomorščakov in trgovcev.
Tako je v leta 1736 prvič izdani ter končno leta 1758 urejeni Systema Na-
turae Carl von Linné zgolj povzel iz disertacije svojega študenta Christianna
Emmanuela Hoppiusa nekatere opice in jih v svoji klasifikaciji uvrstil v rod
Homo. Troglodyta bontii so zanj postali Homo troglodytus, Lucifer aldrovan-
dii je postal Homo caudatus, Satyrus tulpii lahko prepoznamo kot šimpanza
ter Pygmaeus edwardi kot orangutana. Pri opisih prvih dveh, ki ju je uvrščal v
skupino skupaj s Homo sapiens, je podajal le malo podatkov. Homo troglodytes
naj bi bili dejavni zgolj ponoči ter naj bi se sporazumevali s sikanjem, o Homo
caudatus pa je vedel le, da imajo rep (Lewin 1993, 3–5). Tudi Hoppius nikakor
ni imel nobenih ustreznih podatkov, ampak je svoje antropomorpha opredelil
ter, kar je bilo kasneje še pomembnejše, upodobil v preddarvinistični maniri
kot padle ljudi (Henke et al. 1996, 9). Vendar pa ne moremo očitati Linnéju,
59
ža. Že v 13. stoletju so poleg vladarjev ter cerkvenih mogočnežev začela posa-
mezna mesta zbirati eksotične živali, vendar so se večinoma usmerjali na vzrejo
divjih zveri, simbolov moči in odličnosti. Tako so se ob koncu srednjega veka v
menežarijah ter posledično tudi v upodabljajoči umetnosti (predvsem heraldi-
ki) začele pojavljati eksotične živali s severa (losi, severni jeleni) ter Afrike (ka-
mele, onagri, sloni ter seveda tudi opice) (Pastoureau 2004, 50). Vendar je šele
leta 1779 Charles Bonnet seciral orangutana in ugotovil tesne podobnosti z
ljudmi – seveda z najnižjimi rasami človeške vrste (Walker 2000, 7).
Pravzaprav je imelo vključevanje orangutanov v naše pokolenje v osem-
najstem stoletju tradicijo. James Burnett, lord Monboddo si je prizadeval jav-
nost prepričati, da so slednji v resnici narobe uvrščeni ljudje. Njegove ideje o
socialnemu razvoju so bile podobne kasnejšim Darwinovim in zavedal se je
povezave primatov in ljudi. V delih, ki jih je izdajal med 1773 in smrtjo leta
1799, je trdil, da so orangutani uporabljali orodja, prepoznavali glasbo in bili
sposobni igranja na piščal. Seveda je njegova politična motivacija tičala drug-
je – v jeziku. V nasprotju z Aristotelom, ki je trdil, da je človek po svoji naravi
politično bitje, je dokazoval, da je jezik predpogoj za aktivno politiko – jezik
je ideja in te niso instinktivne. Po njegovem prepričanju so obstajala celotna
ljudstva brez jezika, argument za to so bili orangutani, ki niso razvili državne
organizacije (Fernández-Armesto 2005, 57–59).
Podobnega prepričanja je bil tudi Jean-Jacques Rousseau, ki je sicer tudi
vključeval orangutane in gorile, o katerih ni vedel ničesar, med ljudi, vendar je
menil, da se nahajajo na še nižji razvojni stopnji kot njegovi dobri divjaki. Svo-
je argumente je izvajal iz samotnega ter nesocialnega življenjskega sloga opic.
Opice so zelo socialna bitja, ampak njegova argumentacija je bila izvedena iz
srednjeveških prepričanj o divjih možeh. Še celotno 18. stoletje so bile opice
poznane predvsem iz pričevanj pomorščakov in trgovcev.
Tako je v leta 1736 prvič izdani ter končno leta 1758 urejeni Systema Na-
turae Carl von Linné zgolj povzel iz disertacije svojega študenta Christianna
Emmanuela Hoppiusa nekatere opice in jih v svoji klasifikaciji uvrstil v rod
Homo. Troglodyta bontii so zanj postali Homo troglodytus, Lucifer aldrovan-
dii je postal Homo caudatus, Satyrus tulpii lahko prepoznamo kot šimpanza
ter Pygmaeus edwardi kot orangutana. Pri opisih prvih dveh, ki ju je uvrščal v
skupino skupaj s Homo sapiens, je podajal le malo podatkov. Homo troglodytes
naj bi bili dejavni zgolj ponoči ter naj bi se sporazumevali s sikanjem, o Homo
caudatus pa je vedel le, da imajo rep (Lewin 1993, 3–5). Tudi Hoppius nikakor
ni imel nobenih ustreznih podatkov, ampak je svoje antropomorpha opredelil
ter, kar je bilo kasneje še pomembnejše, upodobil v preddarvinistični maniri
kot padle ljudi (Henke et al. 1996, 9). Vendar pa ne moremo očitati Linnéju,
59
