Page 60 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 60
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ki je hkrati tvorec sodobne biološke sistematike ter zadnji srednjeveški opiso-
valec čudes, da je ravnal neznanstveno – deloval je v okolju, kjer je sprejeto in
uveljavljeno znanje kljub skromnim podatkom pričakovalo obstoj takih bitij.
Gre za obdobje, ko je konsenz o podskupinah, v katere se deli člo-
veštvo, začel izgubljati tla pod nogami predvsem zaradi nestrinjanja o pome-
nu majhnih razlik. Najvplivnejši taksonomi 18. stoletja so zavzemali mini-
malistično pozicijo, pri čemer so človeštvo umeščali v eno vrsto z različnimi
podskupinami, kjer so svoje mesto še vedno našle kreature, kot je bil Linnéjev
divji človek (Ritvo 1998, 123).
Hkrati pa je bilo obdobje zgodnjega razsvetljenstva največje obdobje
zbiranja čudes in začudenja v Evropi. Zahodnjaki so se prvič konkretno sre-
čali z živalmi, ki so bile sicer poznane, vendar je bil njihov obstoj bolj zamas-
kiran v srednjeveške mite. Ko se je leta 1620 angleški trgovec Richard Jobson
znašel na področju Gambije, je šimpanze zamenjal za domačine. Njihovo kul-
turo je opisal kot Irsko in nič kaj višjo od kulture opic. Trdil je, da imajo v gozdu
jase za ples in rekreacijo ter da so socialna bitja, ki imajo vodstvo, to pa lahko s
svojim kričanjem v skupnosti zaukaže molk. Menil je, da so resnično človeška
rasa, ki je prostovoljno izbrala naraven način življenja, da bi se izogibala delu
in ohranila svojo svobodo, hkrati pa naj bi z izmikanjem govoru ohranila svo-
jo nedolžnost (Fernández-Armesto 2005, 60–61).
Njegove trditve so zanimive iz dveh razlogov. Kot še velikokrat kasneje
je v svoji literarni prispodobi uporabil Irce kot najbolj necivilizirano poznano
ljudstvo. Kmalu za tem so v Evropo začeli prihajati prvi živi predstavniki ve-
likih človeku podobnih opic. Jobson je šimpanze še opazoval v njihovem na-
ravnem okolju, pozneje so bili vključeni v evropsko kulturno okolje. In če si
predstavljamo, kakšno vlogo so imele literarne prispodobe opic v srednjeve-
ški ideologiji, si lahko predstavljamo začudenje Evropejcev, ko so se srečali s
človeku podobnimi opicami. V preteklosti so znanstveniki opice vedno opi-
sovali s človeškega stališča – priznavali so jim vsaj nekaj človeškega, pa čeprav
so služile kot negativna oziroma degenerirana podoba človeka. V takem kon-
tekstu so se kasneje zgodnji antropologi v pomanjkanju fosilov za opraviče-
vanje evolucionističnih načel obrnili proti tropskim gozdovom, v katerih so
živeli veliki antropoidi, oziroma so znanstveniki tam pričakovali izvor člo-
veštva (Eisley 1979, 188–191).
60
ki je hkrati tvorec sodobne biološke sistematike ter zadnji srednjeveški opiso-
valec čudes, da je ravnal neznanstveno – deloval je v okolju, kjer je sprejeto in
uveljavljeno znanje kljub skromnim podatkom pričakovalo obstoj takih bitij.
Gre za obdobje, ko je konsenz o podskupinah, v katere se deli člo-
veštvo, začel izgubljati tla pod nogami predvsem zaradi nestrinjanja o pome-
nu majhnih razlik. Najvplivnejši taksonomi 18. stoletja so zavzemali mini-
malistično pozicijo, pri čemer so človeštvo umeščali v eno vrsto z različnimi
podskupinami, kjer so svoje mesto še vedno našle kreature, kot je bil Linnéjev
divji človek (Ritvo 1998, 123).
Hkrati pa je bilo obdobje zgodnjega razsvetljenstva največje obdobje
zbiranja čudes in začudenja v Evropi. Zahodnjaki so se prvič konkretno sre-
čali z živalmi, ki so bile sicer poznane, vendar je bil njihov obstoj bolj zamas-
kiran v srednjeveške mite. Ko se je leta 1620 angleški trgovec Richard Jobson
znašel na področju Gambije, je šimpanze zamenjal za domačine. Njihovo kul-
turo je opisal kot Irsko in nič kaj višjo od kulture opic. Trdil je, da imajo v gozdu
jase za ples in rekreacijo ter da so socialna bitja, ki imajo vodstvo, to pa lahko s
svojim kričanjem v skupnosti zaukaže molk. Menil je, da so resnično človeška
rasa, ki je prostovoljno izbrala naraven način življenja, da bi se izogibala delu
in ohranila svojo svobodo, hkrati pa naj bi z izmikanjem govoru ohranila svo-
jo nedolžnost (Fernández-Armesto 2005, 60–61).
Njegove trditve so zanimive iz dveh razlogov. Kot še velikokrat kasneje
je v svoji literarni prispodobi uporabil Irce kot najbolj necivilizirano poznano
ljudstvo. Kmalu za tem so v Evropo začeli prihajati prvi živi predstavniki ve-
likih človeku podobnih opic. Jobson je šimpanze še opazoval v njihovem na-
ravnem okolju, pozneje so bili vključeni v evropsko kulturno okolje. In če si
predstavljamo, kakšno vlogo so imele literarne prispodobe opic v srednjeve-
ški ideologiji, si lahko predstavljamo začudenje Evropejcev, ko so se srečali s
človeku podobnimi opicami. V preteklosti so znanstveniki opice vedno opi-
sovali s človeškega stališča – priznavali so jim vsaj nekaj človeškega, pa čeprav
so služile kot negativna oziroma degenerirana podoba človeka. V takem kon-
tekstu so se kasneje zgodnji antropologi v pomanjkanju fosilov za opraviče-
vanje evolucionističnih načel obrnili proti tropskim gozdovom, v katerih so
živeli veliki antropoidi, oziroma so znanstveniki tam pričakovali izvor člo-
veštva (Eisley 1979, 188–191).
60
