Page 65 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 65
v puščavi in goščavi
kot barbarsko pašništvo, vendar ga je kljub obsojanju svojih rojakov za in-
cestozne in promiskuitetne tudi idealiziral kot družbo, v kateri ni revežev in
ki je gostoljubna do vseh. Kot nasprotje je prikazal Irce. Ti so bili zanj lasati
brezbožniki, ki so živeli v gozdovih in »zgolj od živali in kot živali« ter so se
čudili videzu kruha. Po njegovem prepričanju naj se Irci nikoli ne bi odrek-
li prvobitnemu načinu življenja v gozdovih, Valižani pa so storili že dva kora-
ka naprej – iz gozdov so se preselili na njive ter z njiv v mesta (Fernández-Ar-
mesto 2004, 96–97).
S popolnoma drugega stališča je Avguštin trdil, da je tudi najhujše bar-
bare mogoče rešiti – zanj so bili ljudje ljudje, tudi divje rase. Pri poudarjanju
krščanske doktrine odkupa skozi milost, ki se deli skozi zakramente cerkve, je
menil, da duša ostaja v potencialnem stanju odrešitve. Tudi divjake je mogoče
zveličati tako kot krščanskega otroka, ki se rodi s štirimi prsti na roki. Za raz-
liko od Avguština pa je večina krščanskih teologov videla v divjih ljudeh dušo
živali – tako degradirano, da je niti Bog ne more rešiti.
Vendar je bilo uradno krščanstvo do drugačnosti oziroma poganstva ve-
liko bolj nestrpno. Govor papeža Klementa VI. leta 1344 je povzročil pra-
vo križarsko vojno ter posledično izumrtje kanarskih staroselcev. Vzrok je
verjetno tičal v vključitvi Aristotelove Politike v zavest evropskih elit. Od 13.
stoletja dalje je veljalo, da je politično in socialno delovanje v človekovi nara-
vi. Posledično so bila vsa ljudstva, katerim političnosti niso priznavali, obso-
jena na izključitev iz človeške skupnosti ter so postala predmet izkoriščanja
(Fernández-Armesto 2004, 102–103). Avtorji pred tem (Vilijam iz Conchesa,
Sas Gramatik, Oto Freisinški ...) pripisujejo različnost človeških ras predvsem
teološkim dejavnikom, kot so ločene kreacije, pojavijo pa se tudi že prve teori-
je o vplivih okolja na oblikovanje fizičnih značilnosti. Od 13. stoletja dalje so
upodabljali sv. Mavricija kot temnopoltega, kar lahko razumemo kot ekspli-
citno trditev, da so tudi črnci zmožni zveličanja. Vendar so se univerzalistične
težnje sredi 13. stoletja, ko so se Hohenstaufovci morali odpovedati svojim sre-
dozemskim sanjam, razblinile in nemško cesarstvo je spet postalo bolj nem-
ško kot evropsko, stiki z drugimi ljudstvi in rasami pa so oslabeli v trenutku,
ko je začelo prihajati do vzpona Sredozemlja. Tako cesarstvo, ki se je zavedalo
temnopoltosti sv. Mavricija, kraljice iz Sabe in enega izmed svetih treh kraljev,
iz tega ni potegnilo nobenih etnografskih izpeljav (Devisse 2002, 53).
Število del, ki so se ukvarjala z delitvijo oziroma pojasnitvijo človeštva,
se je povečalo po letu 1097, ko so križarji začeli opisovati svoje stike s tujci ter
na drugi strani utemeljevali svoja dejanja. Seveda pa so kmalu za vojaki prev-
zeli primat pri stikih in opisovanju tujcev trgovci ter misijonarji. Enega izmed
65
kot barbarsko pašništvo, vendar ga je kljub obsojanju svojih rojakov za in-
cestozne in promiskuitetne tudi idealiziral kot družbo, v kateri ni revežev in
ki je gostoljubna do vseh. Kot nasprotje je prikazal Irce. Ti so bili zanj lasati
brezbožniki, ki so živeli v gozdovih in »zgolj od živali in kot živali« ter so se
čudili videzu kruha. Po njegovem prepričanju naj se Irci nikoli ne bi odrek-
li prvobitnemu načinu življenja v gozdovih, Valižani pa so storili že dva kora-
ka naprej – iz gozdov so se preselili na njive ter z njiv v mesta (Fernández-Ar-
mesto 2004, 96–97).
S popolnoma drugega stališča je Avguštin trdil, da je tudi najhujše bar-
bare mogoče rešiti – zanj so bili ljudje ljudje, tudi divje rase. Pri poudarjanju
krščanske doktrine odkupa skozi milost, ki se deli skozi zakramente cerkve, je
menil, da duša ostaja v potencialnem stanju odrešitve. Tudi divjake je mogoče
zveličati tako kot krščanskega otroka, ki se rodi s štirimi prsti na roki. Za raz-
liko od Avguština pa je večina krščanskih teologov videla v divjih ljudeh dušo
živali – tako degradirano, da je niti Bog ne more rešiti.
Vendar je bilo uradno krščanstvo do drugačnosti oziroma poganstva ve-
liko bolj nestrpno. Govor papeža Klementa VI. leta 1344 je povzročil pra-
vo križarsko vojno ter posledično izumrtje kanarskih staroselcev. Vzrok je
verjetno tičal v vključitvi Aristotelove Politike v zavest evropskih elit. Od 13.
stoletja dalje je veljalo, da je politično in socialno delovanje v človekovi nara-
vi. Posledično so bila vsa ljudstva, katerim političnosti niso priznavali, obso-
jena na izključitev iz človeške skupnosti ter so postala predmet izkoriščanja
(Fernández-Armesto 2004, 102–103). Avtorji pred tem (Vilijam iz Conchesa,
Sas Gramatik, Oto Freisinški ...) pripisujejo različnost človeških ras predvsem
teološkim dejavnikom, kot so ločene kreacije, pojavijo pa se tudi že prve teori-
je o vplivih okolja na oblikovanje fizičnih značilnosti. Od 13. stoletja dalje so
upodabljali sv. Mavricija kot temnopoltega, kar lahko razumemo kot ekspli-
citno trditev, da so tudi črnci zmožni zveličanja. Vendar so se univerzalistične
težnje sredi 13. stoletja, ko so se Hohenstaufovci morali odpovedati svojim sre-
dozemskim sanjam, razblinile in nemško cesarstvo je spet postalo bolj nem-
ško kot evropsko, stiki z drugimi ljudstvi in rasami pa so oslabeli v trenutku,
ko je začelo prihajati do vzpona Sredozemlja. Tako cesarstvo, ki se je zavedalo
temnopoltosti sv. Mavricija, kraljice iz Sabe in enega izmed svetih treh kraljev,
iz tega ni potegnilo nobenih etnografskih izpeljav (Devisse 2002, 53).
Število del, ki so se ukvarjala z delitvijo oziroma pojasnitvijo človeštva,
se je povečalo po letu 1097, ko so križarji začeli opisovati svoje stike s tujci ter
na drugi strani utemeljevali svoja dejanja. Seveda pa so kmalu za vojaki prev-
zeli primat pri stikih in opisovanju tujcev trgovci ter misijonarji. Enega izmed
65
