Page 88 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 88
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
kajti ni se eksplicitno nanašalo na vprašanje rasne delitve, ampak zgolj na opi-
sovanje formalnih razlik. Anatomske razlike pa je pred njim opazil že Andre-
as Vesalius, ki je videl, da so glave prebivalcev Genove in Turkov okrogle ob-
like, Germani pa imajo glave sploščene. Od njega dalje straši v antropologiji
domneva o vplivu lege dojenčka v zibelki na obliko glave. Nemške glave naj bi
bile zadaj sploščene, ker otroci ležijo na hrbtu, Belgijci pa naj bi imeli ploščate
glave, ker otroke polagajo na bok (Slotkin 1965, 40).
Prvo veliko delitev ras, ki je vsebovala tudi nasvet, da bi jo bilo potreb-
no upoštevati pri razumevanju sveta ter delitvi interesnih področij, je sestavil
François Bernier, ki je človeštvo delil na pet ras – Evropejce, Afričane, Azij-
ce, Laponce ter Američane. Kljub tipološki delitvi je poudaril še razlike znot-
raj teh skupin, saj je omenil, da med Afričani izstopajo črnci z juga Afrike z
Rta dobrega upanja, ki »so majhni, suhi, tanki, grdi in hitro tečejo«. Kot pra-
vi Francoz svojega časa pa je na koncu opisal še čare žensk iz vsake od skupin
(Slotkin 1965, 94).
Do preobrata je prišlo v drugem delu 18. stoletja, ko se je začela cerkve-
na avtoriteta pod vplivom razsvetljenske svobodomiselnosti krhati, kar pa je s
povečanjem poznavanja anatomske in kulturne variabilnosti vodilo v razmah
poligenizma. Hkrati pa se je pojavila potreba po globalni sistematizaciji člo-
veških razlik, ki bi temeljile na lahko določljivih, pa vendar trdno zasidranih
in nespremenljivih dejstvih – v ospredje je prišel koncept človeške rase. Priču-
joča sprememba v konceptih s konca 18. stoletja je najlepše vidna v delu fran-
coskega anatoma in naravoslovca Georgesa Cuvierja, ki je še leta 1790 trdil, da
so intelektualne razlike med človeškimi rasami pogojene z vplivi okolja, leta
1817 pa je že trdil, da so posledica rasne osnove (Wolpoff, Caspari 1996, 74). S
tem so bili razlogi za neenakost prestavljeni iz zunanjih vplivov v notranjost
človeka, v njegovo vrojeno osnovo – prepričanje, ki nakazuje premik od zgo-
dnjega znanstvenega v psevdoznanstveni rasizem, ki se bo namesto v preuče-
vanje variabilnosti usmeril v utemeljevanje diskriminacije.
Hkrati pa je porajajoča se industrijska revolucija še poglobila razkorak
med Evropo ter ostankom sveta. Ti predsodki so bili velikokrat posledica fi-
lozofskih nazorov, ki jih je vzbudil duh industrijske revolucije in zgodnjega
kapitalizma. Tako je leta 1740 škotski filozof David Hume v svojem delu Tre-
atise on Human Nature menil, da se mu črnci in vse ostale rase človeštva zdi-
jo manjvredne v primerjavi z Evropejci, ker pri njih ni razvite proizvodnje,
umetnosti in znanosti (Kavur 1999a, 3).
Drugi poglavitni impulz za razvoj antropologije pa je bila tudi vzposta-
vitev znanstvene medicine, ki je počasi izničila tabuizirano pozicijo človeške-
ga telesa. Človeške rase, kot jih razumemo v skladu z zahodnjaškimi koncepti,
88
kajti ni se eksplicitno nanašalo na vprašanje rasne delitve, ampak zgolj na opi-
sovanje formalnih razlik. Anatomske razlike pa je pred njim opazil že Andre-
as Vesalius, ki je videl, da so glave prebivalcev Genove in Turkov okrogle ob-
like, Germani pa imajo glave sploščene. Od njega dalje straši v antropologiji
domneva o vplivu lege dojenčka v zibelki na obliko glave. Nemške glave naj bi
bile zadaj sploščene, ker otroci ležijo na hrbtu, Belgijci pa naj bi imeli ploščate
glave, ker otroke polagajo na bok (Slotkin 1965, 40).
Prvo veliko delitev ras, ki je vsebovala tudi nasvet, da bi jo bilo potreb-
no upoštevati pri razumevanju sveta ter delitvi interesnih področij, je sestavil
François Bernier, ki je človeštvo delil na pet ras – Evropejce, Afričane, Azij-
ce, Laponce ter Američane. Kljub tipološki delitvi je poudaril še razlike znot-
raj teh skupin, saj je omenil, da med Afričani izstopajo črnci z juga Afrike z
Rta dobrega upanja, ki »so majhni, suhi, tanki, grdi in hitro tečejo«. Kot pra-
vi Francoz svojega časa pa je na koncu opisal še čare žensk iz vsake od skupin
(Slotkin 1965, 94).
Do preobrata je prišlo v drugem delu 18. stoletja, ko se je začela cerkve-
na avtoriteta pod vplivom razsvetljenske svobodomiselnosti krhati, kar pa je s
povečanjem poznavanja anatomske in kulturne variabilnosti vodilo v razmah
poligenizma. Hkrati pa se je pojavila potreba po globalni sistematizaciji člo-
veških razlik, ki bi temeljile na lahko določljivih, pa vendar trdno zasidranih
in nespremenljivih dejstvih – v ospredje je prišel koncept človeške rase. Priču-
joča sprememba v konceptih s konca 18. stoletja je najlepše vidna v delu fran-
coskega anatoma in naravoslovca Georgesa Cuvierja, ki je še leta 1790 trdil, da
so intelektualne razlike med človeškimi rasami pogojene z vplivi okolja, leta
1817 pa je že trdil, da so posledica rasne osnove (Wolpoff, Caspari 1996, 74). S
tem so bili razlogi za neenakost prestavljeni iz zunanjih vplivov v notranjost
človeka, v njegovo vrojeno osnovo – prepričanje, ki nakazuje premik od zgo-
dnjega znanstvenega v psevdoznanstveni rasizem, ki se bo namesto v preuče-
vanje variabilnosti usmeril v utemeljevanje diskriminacije.
Hkrati pa je porajajoča se industrijska revolucija še poglobila razkorak
med Evropo ter ostankom sveta. Ti predsodki so bili velikokrat posledica fi-
lozofskih nazorov, ki jih je vzbudil duh industrijske revolucije in zgodnjega
kapitalizma. Tako je leta 1740 škotski filozof David Hume v svojem delu Tre-
atise on Human Nature menil, da se mu črnci in vse ostale rase človeštva zdi-
jo manjvredne v primerjavi z Evropejci, ker pri njih ni razvite proizvodnje,
umetnosti in znanosti (Kavur 1999a, 3).
Drugi poglavitni impulz za razvoj antropologije pa je bila tudi vzposta-
vitev znanstvene medicine, ki je počasi izničila tabuizirano pozicijo človeške-
ga telesa. Človeške rase, kot jih razumemo v skladu z zahodnjaškimi koncepti,
88
