Page 89 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 89
divjaki
je sočasno kodificiral Carl von Linné leta 1758 v deseti izdaji Sistema Naturae.
Navedel je pet podvrst človeštva, pri čemer je opisal morfologijo vsake skupi-
ne ter navedel značajske poteze, za katere se je domnevalo, da so vrojeni del
biološke skupine. Seveda so bile predvsem odraz evropskih predsodkov ter so
posledično ostale kodificirane v evropski tradiciji biološkega determinizma.
Esencialistično razmišljanje njegovega obdobja, še vedno utemeljeno na an-
tični intelektualni tradiciji, ga je sililo v razmišljanje, da štirje telesni soko-
vi zaznamujejo obnašanje (kri, sluz, črni žolč ter rumeni žolč) ter da so ti za-
sidrani v različnih geografskih lokacijah. Ameriški Indijanci so bili rdečkaste
polti, bili so koleriki ter so se ravnali po navadah; Afričani so imeli črno polt
in ploščate nosove, bili, so flegmatiki ter so ravnali nestalno, Evropejci so bili
svetle polti, vročekrvni, mišičasti ter so se ravnali po zakonih. Ne glede na bi-
ološke konstrukte lahko opazimo, da je Linnéja veliko bolj zanimala razla-
ga obnašanja ljudstev kot pa razumevanje njihove biologije (Armelagos, Van
Gerven 2003, 54).
Vendar pa so še v tem obdobju anatomi in sistematiki vključevali tudi
ne-biološke kategorije. Tako je Linné v svoji delitvi delil človeštvo na štiri
rase, pri čemer je vsaki dodal karakterne značilnosti (Nelson, Jurmain 1988,
199). Pri njegovi delitvi seveda vidimo kontinentalno ozadje – geografsko de-
litev ras – Americanus rufus, Europaeus albus, Asiaticus luridus ter Afer ni-
ger. Vendar pa hitro opazimo, da je že njegov opis Evropejcev slab, saj ni ni-
koli potoval onkraj severne Nemčije, Nizozemske, severne Francije ter Velike
Britanije. Prav tako njegova delitev vsebuje veliko imaginarnih skupin. Nje-
govi Homo alpinus sodijo v isto skupino kot Homo monstrosus ter monorchi-
des, macrocephali, plagiocephali – konstrukti, ki jih je prevzel od starejših av-
torjev (Retzius 1931, 94–95). V letu objave Robinsona Crusoja pa so v gozdovih
Pirenejev odkrili dva divja otroka in Linné ju je ovekovečil v svoji kategoriji,
ki jo je uvedel v Systema Naturae. V red Primates je dodal še Homo sapiens fe-
rus. In prav divji otroci so služili kot ilustracija nasprotij s Crusojevimi kole-
darji, računovodskimi knjigami in utrdbami – osamljen človek, odet v kože,
je bil metafora za potencialno akulturalne in globoko antisocialne težnje so-
dobnega človeka. Kljub vsemu pa njegovo pisanje zaznamuje duh časa, kajti
do začetka 18. stoletja vsebujejo pregledi človeških ras vsa čuda. Linné je do-
dal zraven štirih geografskih ras še divjo in pošastno raso, Buffon je priznaval
obstoj ljudi z repom, Benoît de Maillet (1755) je našteval obstoj ljudi-medve-
dov, ljudi-opic ter morskih ljudi, Pierre de Maupertuis in James Burnett, lord
Monboddo pa sta med ljudi uvrstila celo orangutane (Cohen 1991, 13). Zdi se,
da je zgolj Louis Jean-Marie Daubenton kritiziral take poteze ter Linnéjevega
Homo nocturnus označil za posmeha vredno Himero (Blanckaert 1999, 116).
89
je sočasno kodificiral Carl von Linné leta 1758 v deseti izdaji Sistema Naturae.
Navedel je pet podvrst človeštva, pri čemer je opisal morfologijo vsake skupi-
ne ter navedel značajske poteze, za katere se je domnevalo, da so vrojeni del
biološke skupine. Seveda so bile predvsem odraz evropskih predsodkov ter so
posledično ostale kodificirane v evropski tradiciji biološkega determinizma.
Esencialistično razmišljanje njegovega obdobja, še vedno utemeljeno na an-
tični intelektualni tradiciji, ga je sililo v razmišljanje, da štirje telesni soko-
vi zaznamujejo obnašanje (kri, sluz, črni žolč ter rumeni žolč) ter da so ti za-
sidrani v različnih geografskih lokacijah. Ameriški Indijanci so bili rdečkaste
polti, bili so koleriki ter so se ravnali po navadah; Afričani so imeli črno polt
in ploščate nosove, bili, so flegmatiki ter so ravnali nestalno, Evropejci so bili
svetle polti, vročekrvni, mišičasti ter so se ravnali po zakonih. Ne glede na bi-
ološke konstrukte lahko opazimo, da je Linnéja veliko bolj zanimala razla-
ga obnašanja ljudstev kot pa razumevanje njihove biologije (Armelagos, Van
Gerven 2003, 54).
Vendar pa so še v tem obdobju anatomi in sistematiki vključevali tudi
ne-biološke kategorije. Tako je Linné v svoji delitvi delil človeštvo na štiri
rase, pri čemer je vsaki dodal karakterne značilnosti (Nelson, Jurmain 1988,
199). Pri njegovi delitvi seveda vidimo kontinentalno ozadje – geografsko de-
litev ras – Americanus rufus, Europaeus albus, Asiaticus luridus ter Afer ni-
ger. Vendar pa hitro opazimo, da je že njegov opis Evropejcev slab, saj ni ni-
koli potoval onkraj severne Nemčije, Nizozemske, severne Francije ter Velike
Britanije. Prav tako njegova delitev vsebuje veliko imaginarnih skupin. Nje-
govi Homo alpinus sodijo v isto skupino kot Homo monstrosus ter monorchi-
des, macrocephali, plagiocephali – konstrukti, ki jih je prevzel od starejših av-
torjev (Retzius 1931, 94–95). V letu objave Robinsona Crusoja pa so v gozdovih
Pirenejev odkrili dva divja otroka in Linné ju je ovekovečil v svoji kategoriji,
ki jo je uvedel v Systema Naturae. V red Primates je dodal še Homo sapiens fe-
rus. In prav divji otroci so služili kot ilustracija nasprotij s Crusojevimi kole-
darji, računovodskimi knjigami in utrdbami – osamljen človek, odet v kože,
je bil metafora za potencialno akulturalne in globoko antisocialne težnje so-
dobnega človeka. Kljub vsemu pa njegovo pisanje zaznamuje duh časa, kajti
do začetka 18. stoletja vsebujejo pregledi človeških ras vsa čuda. Linné je do-
dal zraven štirih geografskih ras še divjo in pošastno raso, Buffon je priznaval
obstoj ljudi z repom, Benoît de Maillet (1755) je našteval obstoj ljudi-medve-
dov, ljudi-opic ter morskih ljudi, Pierre de Maupertuis in James Burnett, lord
Monboddo pa sta med ljudi uvrstila celo orangutane (Cohen 1991, 13). Zdi se,
da je zgolj Louis Jean-Marie Daubenton kritiziral take poteze ter Linnéjevega
Homo nocturnus označil za posmeha vredno Himero (Blanckaert 1999, 116).
89
