Page 90 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 90
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Sicer pa ne smemo zanemariti Voltairovega prepričanja, ki je bil poligenist ter
je zatrjeval, da zgolj slepci ne vidijo razlik med rasami. Menil je, da je kultur-
na različnost dovolj močan argument proti enotnosti človeštva ter da so črnci
zgolj živali, ki se parijo z orangutani (Kavur 1999a, 3). Še dlje pa je šel po mne-
nju številnih Linné leta 1766 v 12. izdaji Systema naturae, ko je postavil ljudi
na vrh reda primatov. Kljub burnim reakcijam iz konservativnih krogov je bil
sprožen proces biologizacije človeka. Sočasno je Georges-Louis Leclerc, com-
te de Buffon sestavil obsežen biološki opis človeškega telesa, Peter Camper pa
je človeško telo primerjal z živalskim (Kritscher et al. 1995/96, 45).
Seveda se na tem mestu vsili tudi vprašanje, kako dobro so ti opisovalci
sploh poznali neevropske rase. Buffon je Kitajce poznal le iz poročil popotni-
kov, Camper je le enkrat videl živega Kitajca ter je imel v svoji zbirki le eno ki-
tajsko lobanjo in še bi lahko naštevali. Iz tega je popolnoma jasno, zakaj je bil
za Cuvierja celoten skelet črnca dragocen, kajti do takrat ga še niso natančno
anatomsko opisali. Skoraj brez težav razumemo njegovo sentimentalnost in
emocionalne zapise ob seciranju trupla Saartje Baartmaan (Sharpley-Whiting
1999, 28–29). In ker so bile v svetu, ki se je delil glede na njihove oblike, loba-
nje najdragocenejše, je Cuvier predlagal, da naj popotniki, ki so slučajno vple-
teni v spopade z divjaki ali pa odkrijejo kako grobišče, zapišejo, čigave so kos-
ti, ter jih odnesejo s sabo (Kavur 1999a, 4).
Hkrati pa je v zgodnjih razpravah o različnosti človeških morfologij
opazno tudi slabo anatomsko poznavanje posameznih udeležencev razprav.
Tako je Daubenton leta 1766 pred Akademijo znanosti poročal, da se po svo-
jih anatomskih značilnostih tri lobanje – dve Kitajcev ter ena Tatara – sploh
ne razlikujejo od sočasnih lobanj Francozov (Blanckaert 1999, 119).
Vzporedno z upoštevanjem različnih kriterijev za določanje človeških
ras so variirala tudi njihova poimenovanja. Tako je na primer Adam Fergu-
son, ki je kot mnogi priznaval 6 ras, te poimenoval za evropsko, samojedsko,
tatarsko, hindujsko, črnsko ter ameriško (Slotkin 1965, 199–200). Pri njem se
najnatančneje pokaže, v kolikšni meri so bili konstrukti odvisni od pozna-
vanja predmeta preučevanja, kajti Ferguson je dokaj močno razcepil azijske
skupine, ni pa storil podobno s prebivalci Afrike. Drugi vidik, ki ga lahko iz-
postavimo na tem mestu, je domnevna uniformnost Evropejcev. Dokler je ra-
sna delitev služila za klasifikacijo ter deskripcijo neevropskih skupnosti, so
bili Evropejci sinonim za belo raso, z začetki intenzivnega ukvarjanja s sa-
mim sabo, ki sovpadajo oziroma so posledica nastanka nacionalnih držav v
ponapoleonskem obdobju, pa so se antropologi začeli ukvarjati tudi z varia-
bilnostjo Evropejcev.
90
Sicer pa ne smemo zanemariti Voltairovega prepričanja, ki je bil poligenist ter
je zatrjeval, da zgolj slepci ne vidijo razlik med rasami. Menil je, da je kultur-
na različnost dovolj močan argument proti enotnosti človeštva ter da so črnci
zgolj živali, ki se parijo z orangutani (Kavur 1999a, 3). Še dlje pa je šel po mne-
nju številnih Linné leta 1766 v 12. izdaji Systema naturae, ko je postavil ljudi
na vrh reda primatov. Kljub burnim reakcijam iz konservativnih krogov je bil
sprožen proces biologizacije človeka. Sočasno je Georges-Louis Leclerc, com-
te de Buffon sestavil obsežen biološki opis človeškega telesa, Peter Camper pa
je človeško telo primerjal z živalskim (Kritscher et al. 1995/96, 45).
Seveda se na tem mestu vsili tudi vprašanje, kako dobro so ti opisovalci
sploh poznali neevropske rase. Buffon je Kitajce poznal le iz poročil popotni-
kov, Camper je le enkrat videl živega Kitajca ter je imel v svoji zbirki le eno ki-
tajsko lobanjo in še bi lahko naštevali. Iz tega je popolnoma jasno, zakaj je bil
za Cuvierja celoten skelet črnca dragocen, kajti do takrat ga še niso natančno
anatomsko opisali. Skoraj brez težav razumemo njegovo sentimentalnost in
emocionalne zapise ob seciranju trupla Saartje Baartmaan (Sharpley-Whiting
1999, 28–29). In ker so bile v svetu, ki se je delil glede na njihove oblike, loba-
nje najdragocenejše, je Cuvier predlagal, da naj popotniki, ki so slučajno vple-
teni v spopade z divjaki ali pa odkrijejo kako grobišče, zapišejo, čigave so kos-
ti, ter jih odnesejo s sabo (Kavur 1999a, 4).
Hkrati pa je v zgodnjih razpravah o različnosti človeških morfologij
opazno tudi slabo anatomsko poznavanje posameznih udeležencev razprav.
Tako je Daubenton leta 1766 pred Akademijo znanosti poročal, da se po svo-
jih anatomskih značilnostih tri lobanje – dve Kitajcev ter ena Tatara – sploh
ne razlikujejo od sočasnih lobanj Francozov (Blanckaert 1999, 119).
Vzporedno z upoštevanjem različnih kriterijev za določanje človeških
ras so variirala tudi njihova poimenovanja. Tako je na primer Adam Fergu-
son, ki je kot mnogi priznaval 6 ras, te poimenoval za evropsko, samojedsko,
tatarsko, hindujsko, črnsko ter ameriško (Slotkin 1965, 199–200). Pri njem se
najnatančneje pokaže, v kolikšni meri so bili konstrukti odvisni od pozna-
vanja predmeta preučevanja, kajti Ferguson je dokaj močno razcepil azijske
skupine, ni pa storil podobno s prebivalci Afrike. Drugi vidik, ki ga lahko iz-
postavimo na tem mestu, je domnevna uniformnost Evropejcev. Dokler je ra-
sna delitev služila za klasifikacijo ter deskripcijo neevropskih skupnosti, so
bili Evropejci sinonim za belo raso, z začetki intenzivnega ukvarjanja s sa-
mim sabo, ki sovpadajo oziroma so posledica nastanka nacionalnih držav v
ponapoleonskem obdobju, pa so se antropologi začeli ukvarjati tudi z varia-
bilnostjo Evropejcev.
90
