Page 272 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 272
musica et artes
V obdobju iskanja ga je skušal režiser dr. Erich Hetzel15 navdušiti za Mario
Antoinetto, pa se za to zgodovinsko snov nekako ni mogel ogreti. Posveto-
val se je tudi z Lovrom Matačićem,16 ki ga je prepričeval, naj ne napiše še ene
»šablonske« konvencionalne opere, ker bi to ne imelo smisla, ne glede na
kvaliteto dela. Spodbujal ga je, naj raje iznajde svoj osebni slog, nekaj, kar mu
je blizu, nekaj revolucionarnega. Ob tem mu je dal tudi novo idejo, nad kate-
ro se je Kozina nemudoma navdušil:
Nek Anglež in nek Nemec sta pred 12 leti napisala silno duhovito in zelo levičarsko
bukvo »Meine erste 2000 Jahre«, memoarji Ahasvera.[17] Večni Jud se podi skozi sto-
letja, povsod, kjer se kaj dogaja, je zraven. Matačić mi je prienglih povedal vsebino
in ton dela, kolosalna reč. To bo opera v 35 aktih. Imam že par idej, zdi se mi, da mi
muzika kar sili pod prste. Takoj sem naročil knjigo, potem bomo pa z Matačićem
skupaj rabotali, izbrali scene itd. Libreto bom napisal sam. Za Lepo Vido si ga ne bi
upal, ta bo morala počakati na boljše čase, tale Ahasver je pa drugi jaz, to bi moralo
iti. Natančneje o tem bom pisal, kadar bom dobil knjigo in ko bom malo jasneje vi-
del celo zadevo.18
Kaj se je dogajalo kasneje, ne vemo. Iz pisem lahko razberemo le to, da so
Matačiću v Beograjski operi v času, ko je bil odsoten, nekaj »pošteno zakuha-
li«. Z opernimi spletkami tudi Kozini ni bilo prizaneseno. 27. februarja 1940
je pisal staršem, da sta se Matačić in dr. Hetzel zelo trudila za njegov angažma
v Operi, a, kot vemo, brez uspeha.
Ekvinokcij
Marca 1940 je Kozina staršem zmagoslavno sporočil: »Končal sem Kosovelove
pesmi in Mezečka[19] se jih je naučila, da jih bo pela, kadar prideš. In kar je res
senzacionalno, imam libretto. Ivo Vojnović: Ekvinokcij. Kolosalna zadeva. To
bo končno veljavno pravo.«20
Kozina je v tem času v beograjskem Jugoslovenskom narodnom pozori-
štu videl predstavo Vojnovićevega21 Ekvinokcija v režiji Bojana Stupice.22 Spo-
15 Dr. Erich Hetzel, nemški režiser, ki je deloval v Beogradu, kjer ga je med drugo svetovno vojno
ubila bomba.
16 Lovro Matačić (1899–1985), hrvaški dirigent, ki je bil takrat direktor beograjske opere.
17 Ahasver je prispodoba »večnega Žida«, ki se bo moral klatiti na zemlji do poslednje sodbe. Kate-
ro delo s to tematiko je imel Matačić v mislih, ni jasno.
18 Pismo staršem, 22. januar 1940.
19 Anita Meze (1913–1980), slovenska sopranistka, prvakinja opere v Beogradu.
20 Pismo staršem, 12. marec 1940.
21 Ivo Vojnović (1857–1929), hrvaški književnik.
22 Bojan Stupica (1910–1970), slovenski igralec, režiser in scenograf.
270
V obdobju iskanja ga je skušal režiser dr. Erich Hetzel15 navdušiti za Mario
Antoinetto, pa se za to zgodovinsko snov nekako ni mogel ogreti. Posveto-
val se je tudi z Lovrom Matačićem,16 ki ga je prepričeval, naj ne napiše še ene
»šablonske« konvencionalne opere, ker bi to ne imelo smisla, ne glede na
kvaliteto dela. Spodbujal ga je, naj raje iznajde svoj osebni slog, nekaj, kar mu
je blizu, nekaj revolucionarnega. Ob tem mu je dal tudi novo idejo, nad kate-
ro se je Kozina nemudoma navdušil:
Nek Anglež in nek Nemec sta pred 12 leti napisala silno duhovito in zelo levičarsko
bukvo »Meine erste 2000 Jahre«, memoarji Ahasvera.[17] Večni Jud se podi skozi sto-
letja, povsod, kjer se kaj dogaja, je zraven. Matačić mi je prienglih povedal vsebino
in ton dela, kolosalna reč. To bo opera v 35 aktih. Imam že par idej, zdi se mi, da mi
muzika kar sili pod prste. Takoj sem naročil knjigo, potem bomo pa z Matačićem
skupaj rabotali, izbrali scene itd. Libreto bom napisal sam. Za Lepo Vido si ga ne bi
upal, ta bo morala počakati na boljše čase, tale Ahasver je pa drugi jaz, to bi moralo
iti. Natančneje o tem bom pisal, kadar bom dobil knjigo in ko bom malo jasneje vi-
del celo zadevo.18
Kaj se je dogajalo kasneje, ne vemo. Iz pisem lahko razberemo le to, da so
Matačiću v Beograjski operi v času, ko je bil odsoten, nekaj »pošteno zakuha-
li«. Z opernimi spletkami tudi Kozini ni bilo prizaneseno. 27. februarja 1940
je pisal staršem, da sta se Matačić in dr. Hetzel zelo trudila za njegov angažma
v Operi, a, kot vemo, brez uspeha.
Ekvinokcij
Marca 1940 je Kozina staršem zmagoslavno sporočil: »Končal sem Kosovelove
pesmi in Mezečka[19] se jih je naučila, da jih bo pela, kadar prideš. In kar je res
senzacionalno, imam libretto. Ivo Vojnović: Ekvinokcij. Kolosalna zadeva. To
bo končno veljavno pravo.«20
Kozina je v tem času v beograjskem Jugoslovenskom narodnom pozori-
štu videl predstavo Vojnovićevega21 Ekvinokcija v režiji Bojana Stupice.22 Spo-
15 Dr. Erich Hetzel, nemški režiser, ki je deloval v Beogradu, kjer ga je med drugo svetovno vojno
ubila bomba.
16 Lovro Matačić (1899–1985), hrvaški dirigent, ki je bil takrat direktor beograjske opere.
17 Ahasver je prispodoba »večnega Žida«, ki se bo moral klatiti na zemlji do poslednje sodbe. Kate-
ro delo s to tematiko je imel Matačić v mislih, ni jasno.
18 Pismo staršem, 22. januar 1940.
19 Anita Meze (1913–1980), slovenska sopranistka, prvakinja opere v Beogradu.
20 Pismo staršem, 12. marec 1940.
21 Ivo Vojnović (1857–1929), hrvaški književnik.
22 Bojan Stupica (1910–1970), slovenski igralec, režiser in scenograf.
270
