Page 274 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 274
musica et artes
pa jih je razporedil v zaporedje, ki bi ustrezalo operi. V skicah libreta se že na-
hajajo opombe, kje je treba nekatere dele razširiti (npr. jasnejše profiliranje in
izpostavitev vloge Anice, dueti Anica – Ivo ipd.), hkrati pa iz njih razberemo,
da je libreto rasel sočasno z glasbenimi idejami. Ponekod naletimo na zapisan
metrum besedila in glasbe, še preden je bilo oblikovano besedilo, ali celo na
orkestracijske domislice. Pri pisanju mu je v veliki meri pomagala sestra Mari-
ja,31 ki je bila nadarjena pesnica in je dobro poznala srbski in hrvaški jezik. Ses-
tra mu je predvsem pisala in verzificirala nove prizore (obe Aničini ariji, Duet
Anice in Iva iz zadnjega dejanja, verjetno tudi pesmi zbora). Zanimivo, da Ko-
zina njenega sodelovanja ni nikoli javno omenil. Zagotovo je imel pri libretu
več svetovalcev. 24. februarja 1941 je pisal staršem: »Libreto zdaj k sreči imam
in to ne slab. Seveda si moram vsako sceno najprej za svoje muzikalične svrhe
obrniti in prirediti, ampak to je malenkost, ko je sicer podloga dobra.«32
Komponiranja Ekvinokcija se torej ni lotil na začetku, pač pa na sredini.
Način, v kakršnem redu sem opero komponiral, ni povsem slučajen: začel sem s sre-
dino drugega dejanja, nato četrto, pa prvo in nazadnje tretje. To je v vsakem pogle-
du, tudi muzikalno, najmočnejše. Lahko rečem, da sem tretje dejanje napisal v re-
kordnem času – ves dialog po nevihti v enem popoldnevu! Ko sem končal, sem bil
presrečen, ker sem začutil, da sem napisal dobro muziko, kar pa se ne dogaja vsak
dan.33
Kot povsod pri Kozini naletimo tudi tu na nasprotujoče si podatke. V
že citiranem pismu z začetka leta 1940 piše, da je najprej komponiral orkestr-
ski uvod v tretje dejanje (to je simfonični intermezzo, pri katerem ni bil vezan
na libreto) ter drugi del drugega dejanja.
Iz korespondence lahko sklepamo, da se je vrgel na delo s pravo ihto.
Tako je 4. maja 1940 pisal staršem, da ima že vsaj polovico drugega dejan-
ja oziroma glasbe za kakih dvajset minut oziroma sedmino ali osmino ope-
re. Dogovarjal se je celo za radijsko izvedbo Ekvinokcija v mesecu juliju 1940,
za katero je predvidel izvedbo drugega dejanja, del tretjega in morda celo del
četrtega. Staršem je potožil o svojih gmotnih težavah34 in o tem, da mora sam
pripravljati notni material, saj ga že papir veliko stane. Konec februarja 1941
je bilo že veliko narejenega:
31 Pomoč sestre Marije omenja tudi dr. Primož Kuret v članku Buči, ljubljeno morje moje v gledališkem
listu uprizoritve Ekvinokcija v Ljubljanski operi leta 1998.
32 Pismo staršem, 24. februar 1941.
33 Pismo Peru Bingulcu, 12. oktober 1963.
34 Tarnanje o gmotnih težavah je sicer rdeča nit celotne Kozinove korespondence.
272
pa jih je razporedil v zaporedje, ki bi ustrezalo operi. V skicah libreta se že na-
hajajo opombe, kje je treba nekatere dele razširiti (npr. jasnejše profiliranje in
izpostavitev vloge Anice, dueti Anica – Ivo ipd.), hkrati pa iz njih razberemo,
da je libreto rasel sočasno z glasbenimi idejami. Ponekod naletimo na zapisan
metrum besedila in glasbe, še preden je bilo oblikovano besedilo, ali celo na
orkestracijske domislice. Pri pisanju mu je v veliki meri pomagala sestra Mari-
ja,31 ki je bila nadarjena pesnica in je dobro poznala srbski in hrvaški jezik. Ses-
tra mu je predvsem pisala in verzificirala nove prizore (obe Aničini ariji, Duet
Anice in Iva iz zadnjega dejanja, verjetno tudi pesmi zbora). Zanimivo, da Ko-
zina njenega sodelovanja ni nikoli javno omenil. Zagotovo je imel pri libretu
več svetovalcev. 24. februarja 1941 je pisal staršem: »Libreto zdaj k sreči imam
in to ne slab. Seveda si moram vsako sceno najprej za svoje muzikalične svrhe
obrniti in prirediti, ampak to je malenkost, ko je sicer podloga dobra.«32
Komponiranja Ekvinokcija se torej ni lotil na začetku, pač pa na sredini.
Način, v kakršnem redu sem opero komponiral, ni povsem slučajen: začel sem s sre-
dino drugega dejanja, nato četrto, pa prvo in nazadnje tretje. To je v vsakem pogle-
du, tudi muzikalno, najmočnejše. Lahko rečem, da sem tretje dejanje napisal v re-
kordnem času – ves dialog po nevihti v enem popoldnevu! Ko sem končal, sem bil
presrečen, ker sem začutil, da sem napisal dobro muziko, kar pa se ne dogaja vsak
dan.33
Kot povsod pri Kozini naletimo tudi tu na nasprotujoče si podatke. V
že citiranem pismu z začetka leta 1940 piše, da je najprej komponiral orkestr-
ski uvod v tretje dejanje (to je simfonični intermezzo, pri katerem ni bil vezan
na libreto) ter drugi del drugega dejanja.
Iz korespondence lahko sklepamo, da se je vrgel na delo s pravo ihto.
Tako je 4. maja 1940 pisal staršem, da ima že vsaj polovico drugega dejan-
ja oziroma glasbe za kakih dvajset minut oziroma sedmino ali osmino ope-
re. Dogovarjal se je celo za radijsko izvedbo Ekvinokcija v mesecu juliju 1940,
za katero je predvidel izvedbo drugega dejanja, del tretjega in morda celo del
četrtega. Staršem je potožil o svojih gmotnih težavah34 in o tem, da mora sam
pripravljati notni material, saj ga že papir veliko stane. Konec februarja 1941
je bilo že veliko narejenega:
31 Pomoč sestre Marije omenja tudi dr. Primož Kuret v članku Buči, ljubljeno morje moje v gledališkem
listu uprizoritve Ekvinokcija v Ljubljanski operi leta 1998.
32 Pismo staršem, 24. februar 1941.
33 Pismo Peru Bingulcu, 12. oktober 1963.
34 Tarnanje o gmotnih težavah je sicer rdeča nit celotne Kozinove korespondence.
272
