Page 187 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 187
tihotapljenje koprske in piranske soli ...
uporabljen splošen izraz barca,39 ki pa ne označuje natančno niti tipa niti veli-
kosti ladje, kot trgovske ladje in ladje za najrazličnejše lokalne prevoze (oseb-
ni prevoz, prevoz soli, vina in drugih življenjskih potrebščin ter tovora, npr.
peska) se pojavljajo marsiljane, bracere, trabakole, tartane, petači, gripi, peo-
te, bragoci, leuti, burkli in peligi, kot vojaške ladje pa galeje, galeote in fuste.
V solinah pridelano sol je bilo treba najprej prepeljati v javna skladišča (v
Piranu, Kopru, Miljah in na Pagu), nato pa naprej v Benetke in na druga trž-
išča. Prevoze soli zato lahko delimo na krajše lokalne (iz solin v javna skladi-
šča) in daljše (iz javnih skladišč v Benetke, Furlanijo ali Dalmacijo). Pri tem
so ladjarji uporabljali plovila različnih velikosti. Lokalne prevoze soli so op-
ravljali domači prevozniki; večinoma z bracerami. Za prevoze večjih količin
soli na daljše razdalje so uporabljali večje jadrnice, ki so bile običajno v lasti
ladjarjev iz Benetk in njene najbližje okolice Caorla, Chioggie, Pallestrine in
Marana.
Med postopkom prevoza soli (tako v lokalna skladišča kot na bolj od-
daljeno tržišče) se je pojavljalo več problemov. Težaven je bil že prevoz soli iz
solinarskih hiš, ki so bile postavljene na višjem predelu (saline alte), saj so za-
radi slabo vzdrževanih kanalov sol lahko odvažali samo ob najvišjih plimah;
včasih le dvakrat ali trikrat na mesec. Lastniki solin in solinarji s teh prede-
lov so morali zato dlje časa počakati na odvoz, posledično pa tudi na plačilo.
Problematično je bilo tudi merjenje (tehtanje) soli. Merilci pod vodstvom sol-
nega pisarja so predstavljali državo, zato so ob prevzemu soli v solno skladi-
šče velikokrat preveč napolnili mecene in oškodovali lastnike solin, solinarje
in komuno. Pri natovarjanju soli na ladje pa so lahko oškodovali tudi ladijske
prevoznike, saj so jim z nalaganjem premalo polnih mer količinsko premalo
napolnili ladje, zaradi česar je imel prevoznik ob razkladanju v ciljnem pri-
stanišču večji kalo od dovoljenega oz. primanjkljaj soli. Za ureditev razmer in
rešitev problema so providurji Magistrata za sol sprejemali dekrete z navodi-
li, kako pravilno postopati pri merjenju soli in pri sistemu prevozov. Od dru-
ge polovice 17. stoletja so izdajali pravilnike, vendar zlorab oziroma kršitev s
tem niso preprečili.
Zadnji (najbolj dopolnjen) pravilnik za prevoz soli iz solinarskih hiš v
piranskih solinah v javna skladišča so providurji Magistrata za sol sprejeli leta
1776. Sol je morala biti skladiščena v tekoči sezoni, za kar sta bila zadolžena
Kolegij XX za sol in solni pisar. Po določilu pravilnika so morali v novi sezoni
začeti s prevozi soli v javna skladišča najkasneje takrat, ko solinarji pridelajo
1500 modijev soli, javni merilci soli pa so morali biti vedno na razpolago. Pre-
39 Prim. Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 44.
187
uporabljen splošen izraz barca,39 ki pa ne označuje natančno niti tipa niti veli-
kosti ladje, kot trgovske ladje in ladje za najrazličnejše lokalne prevoze (oseb-
ni prevoz, prevoz soli, vina in drugih življenjskih potrebščin ter tovora, npr.
peska) se pojavljajo marsiljane, bracere, trabakole, tartane, petači, gripi, peo-
te, bragoci, leuti, burkli in peligi, kot vojaške ladje pa galeje, galeote in fuste.
V solinah pridelano sol je bilo treba najprej prepeljati v javna skladišča (v
Piranu, Kopru, Miljah in na Pagu), nato pa naprej v Benetke in na druga trž-
išča. Prevoze soli zato lahko delimo na krajše lokalne (iz solin v javna skladi-
šča) in daljše (iz javnih skladišč v Benetke, Furlanijo ali Dalmacijo). Pri tem
so ladjarji uporabljali plovila različnih velikosti. Lokalne prevoze soli so op-
ravljali domači prevozniki; večinoma z bracerami. Za prevoze večjih količin
soli na daljše razdalje so uporabljali večje jadrnice, ki so bile običajno v lasti
ladjarjev iz Benetk in njene najbližje okolice Caorla, Chioggie, Pallestrine in
Marana.
Med postopkom prevoza soli (tako v lokalna skladišča kot na bolj od-
daljeno tržišče) se je pojavljalo več problemov. Težaven je bil že prevoz soli iz
solinarskih hiš, ki so bile postavljene na višjem predelu (saline alte), saj so za-
radi slabo vzdrževanih kanalov sol lahko odvažali samo ob najvišjih plimah;
včasih le dvakrat ali trikrat na mesec. Lastniki solin in solinarji s teh prede-
lov so morali zato dlje časa počakati na odvoz, posledično pa tudi na plačilo.
Problematično je bilo tudi merjenje (tehtanje) soli. Merilci pod vodstvom sol-
nega pisarja so predstavljali državo, zato so ob prevzemu soli v solno skladi-
šče velikokrat preveč napolnili mecene in oškodovali lastnike solin, solinarje
in komuno. Pri natovarjanju soli na ladje pa so lahko oškodovali tudi ladijske
prevoznike, saj so jim z nalaganjem premalo polnih mer količinsko premalo
napolnili ladje, zaradi česar je imel prevoznik ob razkladanju v ciljnem pri-
stanišču večji kalo od dovoljenega oz. primanjkljaj soli. Za ureditev razmer in
rešitev problema so providurji Magistrata za sol sprejemali dekrete z navodi-
li, kako pravilno postopati pri merjenju soli in pri sistemu prevozov. Od dru-
ge polovice 17. stoletja so izdajali pravilnike, vendar zlorab oziroma kršitev s
tem niso preprečili.
Zadnji (najbolj dopolnjen) pravilnik za prevoz soli iz solinarskih hiš v
piranskih solinah v javna skladišča so providurji Magistrata za sol sprejeli leta
1776. Sol je morala biti skladiščena v tekoči sezoni, za kar sta bila zadolžena
Kolegij XX za sol in solni pisar. Po določilu pravilnika so morali v novi sezoni
začeti s prevozi soli v javna skladišča najkasneje takrat, ko solinarji pridelajo
1500 modijev soli, javni merilci soli pa so morali biti vedno na razpolago. Pre-
39 Prim. Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 44.
187
