Page 190 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 190
upor, nasilje in preživetje
nat je že leta 1440 v Piran poslal dukal o prepovedi vplutja opremljenih jadr-
nic na področje solin in priveza na obalo. Magistrat za sol in piranski Kole-
gij XX za sol sta omenjeno prepoved zapisala tudi v solne pogodbe, a je zaradi
stalno ponavljajočih se opozoril beneških uradnikov, ki so jih pošiljali piran-
skemu in koprskemu podestatu, naj pazita na nepravilnosti, mogoče sklepati,
da lastniki jadrnic tega določila niso upoštevali.49
Velik problem pri prevozu soli iz istrskih solin v skladišča v Benetke in
Chioggio je predstavljal tudi primanjkljaj soli. Čeprav so sol v skladiščih pri
natovarjanju na ladje (torej pred prevozom) izmerili, njeno količino pa z ena-
kimi merami preverili v beneških skladiščih, se izmerjena količina ni ujema-
la z izmerjeno v Piranu, Kopru ali Miljah, temveč je bilo soli vedno manj. Ker
merilci (kljub dekretom) velikokrat soli sploh niso merili, temveč so jo delavci
kar z lopato natovarjali na ladjo, in je posledično soli v Benetkah primanjko-
valo, so beneški providurji stalno opozarjali uslužbence (solnega pisarja, me-
rilce in carinike), naj pazijo na solne mere.50
V prvih dveh desetletjih 16. stoletja so Beneško republiko pestile vojne;
najprej s turško državo in nato s Cambraisko ligo. Zaradi številnih problemov
je bil nadzor nad solno proizvodnjo in trgovino potisnjen v ozadje, po konča-
nih vojnah pa je Magistrat za sol najprej reševal probleme v dalmatinskih soli-
nah, kjer je bilo stanje najhujše, šele nato pa v Istri. Paško sol so v tem obdob-
ju še vedno lahko prodajali v Marke.51
Podestatom v Kopru, Piranu in Miljah so providurji naročili, naj pre-
prečijo tihotapstvo v Furlanijo in vse moči usmerijo v povečanje trgovine s
cesarskim zaledjem. Leta 1529 so opozorili na tihotapljenje soli po reki Pad v
Ferraro in Mantovo,52 leta 1534 pa na nujnost upoštevanja določil pri proda-
ji soli v Padovo, Verono, Vicenzo, Cologno Veneto, Treviso, Feltre, Čedad in
ostale kraje Terraferme. Sol je bilo treba prevzeti v beneških javnih skladiščih
in zanjo pridobiti ustrezna dovoljenja. Enaki pogoji kot za jedilno sol so ve-
ljali tudi za sol, ki so jo uporabljali za živino.53 Providurji so na tihotapljenje
istrske soli opozorili tudi leta 1540. Ker so pri tihotapljenju sodelovali tudi la-
stniki solin, so kršiteljem zagrozili z zaplembo fonda, izobčenjem in globo v
višini 100 lir.54 Providur Catarin Zen je 21. novembra 1541 za preprečitev tiho-
tapstva po kopnem zahteval, da pred solinami poglobijo kanale (jarke), ki bi
49 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 51–55.
50 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 65; Volume 3, Atti 1518–1556, 11.
51 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 7.
52 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 15.
53 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 21.
54 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 31.
190
nat je že leta 1440 v Piran poslal dukal o prepovedi vplutja opremljenih jadr-
nic na področje solin in priveza na obalo. Magistrat za sol in piranski Kole-
gij XX za sol sta omenjeno prepoved zapisala tudi v solne pogodbe, a je zaradi
stalno ponavljajočih se opozoril beneških uradnikov, ki so jih pošiljali piran-
skemu in koprskemu podestatu, naj pazita na nepravilnosti, mogoče sklepati,
da lastniki jadrnic tega določila niso upoštevali.49
Velik problem pri prevozu soli iz istrskih solin v skladišča v Benetke in
Chioggio je predstavljal tudi primanjkljaj soli. Čeprav so sol v skladiščih pri
natovarjanju na ladje (torej pred prevozom) izmerili, njeno količino pa z ena-
kimi merami preverili v beneških skladiščih, se izmerjena količina ni ujema-
la z izmerjeno v Piranu, Kopru ali Miljah, temveč je bilo soli vedno manj. Ker
merilci (kljub dekretom) velikokrat soli sploh niso merili, temveč so jo delavci
kar z lopato natovarjali na ladjo, in je posledično soli v Benetkah primanjko-
valo, so beneški providurji stalno opozarjali uslužbence (solnega pisarja, me-
rilce in carinike), naj pazijo na solne mere.50
V prvih dveh desetletjih 16. stoletja so Beneško republiko pestile vojne;
najprej s turško državo in nato s Cambraisko ligo. Zaradi številnih problemov
je bil nadzor nad solno proizvodnjo in trgovino potisnjen v ozadje, po konča-
nih vojnah pa je Magistrat za sol najprej reševal probleme v dalmatinskih soli-
nah, kjer je bilo stanje najhujše, šele nato pa v Istri. Paško sol so v tem obdob-
ju še vedno lahko prodajali v Marke.51
Podestatom v Kopru, Piranu in Miljah so providurji naročili, naj pre-
prečijo tihotapstvo v Furlanijo in vse moči usmerijo v povečanje trgovine s
cesarskim zaledjem. Leta 1529 so opozorili na tihotapljenje soli po reki Pad v
Ferraro in Mantovo,52 leta 1534 pa na nujnost upoštevanja določil pri proda-
ji soli v Padovo, Verono, Vicenzo, Cologno Veneto, Treviso, Feltre, Čedad in
ostale kraje Terraferme. Sol je bilo treba prevzeti v beneških javnih skladiščih
in zanjo pridobiti ustrezna dovoljenja. Enaki pogoji kot za jedilno sol so ve-
ljali tudi za sol, ki so jo uporabljali za živino.53 Providurji so na tihotapljenje
istrske soli opozorili tudi leta 1540. Ker so pri tihotapljenju sodelovali tudi la-
stniki solin, so kršiteljem zagrozili z zaplembo fonda, izobčenjem in globo v
višini 100 lir.54 Providur Catarin Zen je 21. novembra 1541 za preprečitev tiho-
tapstva po kopnem zahteval, da pred solinami poglobijo kanale (jarke), ki bi
49 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 51–55.
50 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 65; Volume 3, Atti 1518–1556, 11.
51 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 7.
52 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 15.
53 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 21.
54 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 3, »Atti 1518–1556«, 31.
190
