Page 189 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 189
tihotapljenje koprske in piranske soli ...
Zakupne pogodbe za prodajo soli
Beneška republika je za prodajo soli v svoji državi sklepala s trgovci zakupne
pogodbe, običajno za obdobje šestih let. Določeni sta bili odkupna in prodaj-
na cena soli ter minimalna količina, ki jo je moral zakupnik (trgovec) proda-
ti. Če je prodal več soli, kot je bilo dogovorjeno, je dodatno sol običajno dobil
po nižji ceni in je imel višji zaslužek. V posameznih mestih oz. na določenem
področju so prodajali vedno enako sol, tj. sol iz istih solin.
Providurji za sol so s posameznimi trgovci sklepali zakupne pogodbe za
celotno beneško ozemlje (od današnje Boke Kotorske do Padove, Trevisa in
Verone). V pogodbah so zabeležili količine soli, ki so jo morali trgovci proda-
ti, in njeno ceno. Na določenem teritoriju je uradno lahko le zakupnik proda-
jal sol, vse ostalo trgovanje je bilo razumljeno kot tihotapljenje.
Tihotapljenje soli
Istrske komune so še pred podreditvijo beneški državi s statutarnimi določi-
li urejevale gospodarsko in davčno politiko in si skušale zagotoviti stalne pri-
hodke za svoje delovanje. Stanje se je po podreditvi poslabšalo, saj so se zaradi
restriktivne in monopolne gospodarske politike Beneške republike (pred-
vsem pa zaradi nizkih odkupnih in visokih prodajnih cen) prihodki komun
zmanjšali.44 Na področju Istre in Dalmacije so najpogosteje nezakonito pro-
dajali vino, olje in sol. Ker si je prebivalstvo na tak način povečevalo prihod-
ke,45 so beneški uradniki stalno opozarjali na ta problem in predlagali rešitve,
ki so temeljile predvsem na represivnih ukrepih (hudih kaznih).
V enem izmed takih priporočil beneškega providurja iz leta 1372 je zapi-
sano, da je tihotapce potrebno kaznovati z najmanj dvema letoma zapora in z
zaplembo ladje, mornar, ki bi prijavil gospodarja ali kapitana tihotapske lad-
je, pa naj bo oproščen.46 Iz piranskih solin so sol tihotapili z ladjami po mor-
ju in rekah47 predvsem v Furlanijo in Veneto (npr. v Treviso, Vicenzo, Videm
itd.). Sol je postala še bolj iskano blago od druge polovice 14. stoletja dalje, ko
so kavedine preuredili in začeli proizvajati čisto in belo sol brez primesi.48 Se-
44 Prim. Darovec, Davki nam pijejo kri, 201–38, kjer je v poglavju z naslovom »Davčna politika Be-
neške republike« opisano delovanje beneškega davčnega sistema in uradov na obravnavanem oze-
mlju.
45 V teh primerih ni šlo le za klasično tihotapstvo v današnjem pomenu (iz ene države v drugo),
temveč tudi za izogibanje plačevanju davkov in drugih dajatev v lastni državi.
46 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 15.
47 Tihotapci iz Benetk in drugih krajev so piransko, koprsko in paško sol vozili z barkoni, burkli in
peotami po Livenzi, Piavi, Brenti, Stelli in drugih rekah ter jo tihotapili v beneško Terraferno, Mol-
menti, Coriosità, 117–118.
48 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 35.
189
Zakupne pogodbe za prodajo soli
Beneška republika je za prodajo soli v svoji državi sklepala s trgovci zakupne
pogodbe, običajno za obdobje šestih let. Določeni sta bili odkupna in prodaj-
na cena soli ter minimalna količina, ki jo je moral zakupnik (trgovec) proda-
ti. Če je prodal več soli, kot je bilo dogovorjeno, je dodatno sol običajno dobil
po nižji ceni in je imel višji zaslužek. V posameznih mestih oz. na določenem
področju so prodajali vedno enako sol, tj. sol iz istih solin.
Providurji za sol so s posameznimi trgovci sklepali zakupne pogodbe za
celotno beneško ozemlje (od današnje Boke Kotorske do Padove, Trevisa in
Verone). V pogodbah so zabeležili količine soli, ki so jo morali trgovci proda-
ti, in njeno ceno. Na določenem teritoriju je uradno lahko le zakupnik proda-
jal sol, vse ostalo trgovanje je bilo razumljeno kot tihotapljenje.
Tihotapljenje soli
Istrske komune so še pred podreditvijo beneški državi s statutarnimi določi-
li urejevale gospodarsko in davčno politiko in si skušale zagotoviti stalne pri-
hodke za svoje delovanje. Stanje se je po podreditvi poslabšalo, saj so se zaradi
restriktivne in monopolne gospodarske politike Beneške republike (pred-
vsem pa zaradi nizkih odkupnih in visokih prodajnih cen) prihodki komun
zmanjšali.44 Na področju Istre in Dalmacije so najpogosteje nezakonito pro-
dajali vino, olje in sol. Ker si je prebivalstvo na tak način povečevalo prihod-
ke,45 so beneški uradniki stalno opozarjali na ta problem in predlagali rešitve,
ki so temeljile predvsem na represivnih ukrepih (hudih kaznih).
V enem izmed takih priporočil beneškega providurja iz leta 1372 je zapi-
sano, da je tihotapce potrebno kaznovati z najmanj dvema letoma zapora in z
zaplembo ladje, mornar, ki bi prijavil gospodarja ali kapitana tihotapske lad-
je, pa naj bo oproščen.46 Iz piranskih solin so sol tihotapili z ladjami po mor-
ju in rekah47 predvsem v Furlanijo in Veneto (npr. v Treviso, Vicenzo, Videm
itd.). Sol je postala še bolj iskano blago od druge polovice 14. stoletja dalje, ko
so kavedine preuredili in začeli proizvajati čisto in belo sol brez primesi.48 Se-
44 Prim. Darovec, Davki nam pijejo kri, 201–38, kjer je v poglavju z naslovom »Davčna politika Be-
neške republike« opisano delovanje beneškega davčnega sistema in uradov na obravnavanem oze-
mlju.
45 V teh primerih ni šlo le za klasično tihotapstvo v današnjem pomenu (iz ene države v drugo),
temveč tudi za izogibanje plačevanju davkov in drugih dajatev v lastni državi.
46 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 15.
47 Tihotapci iz Benetk in drugih krajev so piransko, koprsko in paško sol vozili z barkoni, burkli in
peotami po Livenzi, Piavi, Brenti, Stelli in drugih rekah ter jo tihotapili v beneško Terraferno, Mol-
menti, Coriosità, 117–118.
48 SI PAK PI 225, t. e. 1, Volume 2, »Atti 1283–1517«, 35.
189
