Page 267 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 267
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
po kazenskem materialnem pravu) lahko izreklo le najvišje sodišče, ki je edi-
no imelo pravico do izreka nižje kazni, kot je bila predvidena s kazenskim re-
dom glede na vrednost ukradenega blaga. Takšno izredno zmanjšanje kazni
je bilo dojeto kot akt milosti, ki jo je imel zgolj vladar kot najvišji zakonoda-
jalec. Opozarjanje na čustva preiskovanca s strani sodnikov lahko interpreti-
ramo kot posredni dokaz njegove morale, tako kot je domnevno sam izjavil,
da je bil vedno priden.97 Vnašanje čustev v sodne protokole je tudi tipičen od-
raz javnega diskurza, ki se je razvil v času jožefinizma.98 Ponovno je bila v tem
primeru izpostavljena tudi vloga hišnega očeta, ki so jo sodniki podkrepili z
izjavo, da naj pri izreku kazni (nižji) sodniki pazijo na dobrobit otrok.99 Zato
so dodali klavzulo, da kazni ne smeta istočasno prestajati oba starša. In čeprav
so ženo tudi obtožili sodelovanja pri krajah, je v času procesa skrbela za otro-
ke in ni bila zaprta.100 Odnos sodnikov do Kamperja je bil tako precej druga-
čen kot odnos do prej predstavljenega Daneva. Še več, vsem oškodovancem, ki
so ga s pomočjo neformalnih sredstev skupnosti poklicali na odgovornost, je
Pogorevšek grozil. Prav tako so bile, po pričanju prič, neuspešne civilne tožbe
proti njemu pred patrimonialnim sodiščem. V času sojenja je bila jeza vaške
skupnosti tako velika, da so priče na sodišču pričale, kako ga je neki že umr-
li hišni gospodar tožil zaradi kraje. O njegovi stigmatizaciji v skupnosti je pri-
čal tudi oškodovani mlinar, saj je zagotavljal, da v skupnosti, odkar so zaprli
Pogorevška, ni več kraj, hkrati pa zatrdil, da so bile te leta pred tem del vaške-
ga vsakdana.
Tako kot v primeru dninarjev so v primeru poslov/hišnih pomočnic eli-
te priznavale del kolektivne odgovornosti in zato nižje kazni tudi tej družbe-
ni skupini. Posli so bili v času stiske zaradi svojega položaja v družbi družbe-
no posebej ranljivi. Zato so nekateri sodniki upoštevali splošno eksistenčno
stisko kot olajševalno okoliščino: ko se je pred sodiščem zaradi ponavljajo-
čih se kraj znašel hlapec, ki je kraje svojemu gospodarju opravičeval z lako-
to, ki jo je trpel v letih stiske, so sicer pravno netolerirane kraje posla sodniki
kaznovali drugače.101 Vse te okoliščine predstavlja primer Primoža Riosa. Kot
štiridesetletni hlapec in nezakonski otrok je bil zaposlen pri Aleksu Punigu.
Med krajami je ukradel tudi pol vedra žita svojemu delodajalcu, kar so s stali-
97 Da je delo predstavljalo osrednjo vrednoto v njegovem življenju.
98 Ammerer, Ende für Schwert, 192–204.
99 StLA, AG-1818, 7. 12. 1818 in 24. 12. 1818.
100 StLA, AG-1818, 330–1351, 2. 11. 1818.
101 Kraje poslov svojim delodajalcem so bile namreč v kazenskih redih in kot posebna oteževalna
okoliščina definirane kot poseben zločin, saj je posel kradel nezavarovane stvari. Več o tem glej v
Čeč, »Življenjske usode,« 56–81.
267
po kazenskem materialnem pravu) lahko izreklo le najvišje sodišče, ki je edi-
no imelo pravico do izreka nižje kazni, kot je bila predvidena s kazenskim re-
dom glede na vrednost ukradenega blaga. Takšno izredno zmanjšanje kazni
je bilo dojeto kot akt milosti, ki jo je imel zgolj vladar kot najvišji zakonoda-
jalec. Opozarjanje na čustva preiskovanca s strani sodnikov lahko interpreti-
ramo kot posredni dokaz njegove morale, tako kot je domnevno sam izjavil,
da je bil vedno priden.97 Vnašanje čustev v sodne protokole je tudi tipičen od-
raz javnega diskurza, ki se je razvil v času jožefinizma.98 Ponovno je bila v tem
primeru izpostavljena tudi vloga hišnega očeta, ki so jo sodniki podkrepili z
izjavo, da naj pri izreku kazni (nižji) sodniki pazijo na dobrobit otrok.99 Zato
so dodali klavzulo, da kazni ne smeta istočasno prestajati oba starša. In čeprav
so ženo tudi obtožili sodelovanja pri krajah, je v času procesa skrbela za otro-
ke in ni bila zaprta.100 Odnos sodnikov do Kamperja je bil tako precej druga-
čen kot odnos do prej predstavljenega Daneva. Še več, vsem oškodovancem, ki
so ga s pomočjo neformalnih sredstev skupnosti poklicali na odgovornost, je
Pogorevšek grozil. Prav tako so bile, po pričanju prič, neuspešne civilne tožbe
proti njemu pred patrimonialnim sodiščem. V času sojenja je bila jeza vaške
skupnosti tako velika, da so priče na sodišču pričale, kako ga je neki že umr-
li hišni gospodar tožil zaradi kraje. O njegovi stigmatizaciji v skupnosti je pri-
čal tudi oškodovani mlinar, saj je zagotavljal, da v skupnosti, odkar so zaprli
Pogorevška, ni več kraj, hkrati pa zatrdil, da so bile te leta pred tem del vaške-
ga vsakdana.
Tako kot v primeru dninarjev so v primeru poslov/hišnih pomočnic eli-
te priznavale del kolektivne odgovornosti in zato nižje kazni tudi tej družbe-
ni skupini. Posli so bili v času stiske zaradi svojega položaja v družbi družbe-
no posebej ranljivi. Zato so nekateri sodniki upoštevali splošno eksistenčno
stisko kot olajševalno okoliščino: ko se je pred sodiščem zaradi ponavljajo-
čih se kraj znašel hlapec, ki je kraje svojemu gospodarju opravičeval z lako-
to, ki jo je trpel v letih stiske, so sicer pravno netolerirane kraje posla sodniki
kaznovali drugače.101 Vse te okoliščine predstavlja primer Primoža Riosa. Kot
štiridesetletni hlapec in nezakonski otrok je bil zaposlen pri Aleksu Punigu.
Med krajami je ukradel tudi pol vedra žita svojemu delodajalcu, kar so s stali-
97 Da je delo predstavljalo osrednjo vrednoto v njegovem življenju.
98 Ammerer, Ende für Schwert, 192–204.
99 StLA, AG-1818, 7. 12. 1818 in 24. 12. 1818.
100 StLA, AG-1818, 330–1351, 2. 11. 1818.
101 Kraje poslov svojim delodajalcem so bile namreč v kazenskih redih in kot posebna oteževalna
okoliščina definirane kot poseben zločin, saj je posel kradel nezavarovane stvari. Več o tem glej v
Čeč, »Življenjske usode,« 56–81.
267
