Page 266 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 266
upor, nasilje in preživetje
neznanemu »vindišu«, ki so ga istega dne opazili v okolici.95 Enako nestrpne
so bile oblasti tega malega mesteca tudi v primeru kraje viničarja in njegove 18
let stare hčerke. To so na sodišču zaslišali zgolj zato, ker je na ukaz očeta po-
magala nesti žakelj, v katerem je bil en maseljc ukradene moke. Sama se je iz-
govarjala, da je sodelovanje pri nošenju ukradenega blaga od nje zahteval oče
in da se je seveda morala podrediti njegovi avtoriteti. Kljub temu so jo zasliša-
li in na koncu potrdili njeno nedolžnost.96
Nekoliko drugačna kot v primeru Pogorevška je bila sodna praksa v pri-
meru Simona Kamperja. V tem primeru je storilcu zaradi določenih okoli-
ščin tatvin grozila poostrena kazen. Sojenje dninarju zaradi kraj dokazuje,
kako so bili zlasti predstavniki ruralnih podslojev v času stiske še posebej od-
rezani od obstoječih oblik neformalne solidarnosti na podeželju – zlasti vza-
jemne solidarnosti v obliki kreditiranja, saj za kredit niso imeli s čim jamči-
ti. Takšne oblike solidarnosti so bile pogosto ekskluzivne in omejene na tiste,
ki so imeli premoženje. Ker niso imeli premoženja, ki bi ga zastavili, niso do-
bili podpore, da bi si na kredo izposodili hrano za preživetje. Vendar ta pri-
mer na drugi strani dokazuje, da je bilo sodišče do storilca posebej solidarno,
in je posebej pričevalen zato, ker je bila vrednost ukradenega blaga v tem so-
jenju precejšnja, znašala je kar 682 goldinarjev, poleg tega pa je bila še kraja ži-
vali po kazenskem redu iz let 1803 definirana kot hujša oblika kraje. Učinek
izrednih razmer, v katerih se je znašla družina, posebej dokazuje tudi okoliš-
čina, da je sodnik v sodnem procesu dokazal tudi sodelovanje žene pri kra-
jah. V nasprotju s Pogorevškom, ki je bil zaradi nekonformnosti svojih dejanj
v skupnosti zaznamovan in z njo v neprestanih konfliktih, je bilo v tem sod-
nem procesu kot posebna olajševalna okoliščina navedeno dejstvo, da so imeli
vsi ukradeni dobro mnenje o storilcu (Simonu Kamperju) in da je na splošno
veljalo, da ga imajo za spodobnega človeka. Sodišče ga tudi ni označilo za ne-
varnega okolici, čeprav je kradel tudi kmetom, ki so ga najeli za mlačvo. Vse-
kakor pa bi bila takšna kraja v drugačnih okoliščinah s strani sodnikov zago-
tovo interpretirana kot oteževalna okoliščina. Zopet je bilo poudarjeno, da so
storilca čez družbeni rob pripeljale štiri zaporedne slabe letine (zadnja 1816),
ki mu niso omogočale, da bi si našel delo, čeprav je bil sposoben delati. Tako
se je, kot je zapisal sodnik v Lobnici, »s težkim srcem« odločil za kraje. Še
več, višino kazni višjega kazenskega sodišča (7. 12. 1818) je vrhovno sodišče
zmanjšalo (24. 12. 1818) na polovico, tj. na eno leto, z argumentom, da očeta
v zločine ni vodila nagnjenost k zločinom, ampak da ga je tja pahnila »gren-
ka« stiska. Praksa ni nenavadna, saj je tako nizko kazen (ki ni bila določena
95 StLA, AG-1818, 5206, 7. 6. 1818.
96 StLA, AG-1818, 5206.
266
neznanemu »vindišu«, ki so ga istega dne opazili v okolici.95 Enako nestrpne
so bile oblasti tega malega mesteca tudi v primeru kraje viničarja in njegove 18
let stare hčerke. To so na sodišču zaslišali zgolj zato, ker je na ukaz očeta po-
magala nesti žakelj, v katerem je bil en maseljc ukradene moke. Sama se je iz-
govarjala, da je sodelovanje pri nošenju ukradenega blaga od nje zahteval oče
in da se je seveda morala podrediti njegovi avtoriteti. Kljub temu so jo zasliša-
li in na koncu potrdili njeno nedolžnost.96
Nekoliko drugačna kot v primeru Pogorevška je bila sodna praksa v pri-
meru Simona Kamperja. V tem primeru je storilcu zaradi določenih okoli-
ščin tatvin grozila poostrena kazen. Sojenje dninarju zaradi kraj dokazuje,
kako so bili zlasti predstavniki ruralnih podslojev v času stiske še posebej od-
rezani od obstoječih oblik neformalne solidarnosti na podeželju – zlasti vza-
jemne solidarnosti v obliki kreditiranja, saj za kredit niso imeli s čim jamči-
ti. Takšne oblike solidarnosti so bile pogosto ekskluzivne in omejene na tiste,
ki so imeli premoženje. Ker niso imeli premoženja, ki bi ga zastavili, niso do-
bili podpore, da bi si na kredo izposodili hrano za preživetje. Vendar ta pri-
mer na drugi strani dokazuje, da je bilo sodišče do storilca posebej solidarno,
in je posebej pričevalen zato, ker je bila vrednost ukradenega blaga v tem so-
jenju precejšnja, znašala je kar 682 goldinarjev, poleg tega pa je bila še kraja ži-
vali po kazenskem redu iz let 1803 definirana kot hujša oblika kraje. Učinek
izrednih razmer, v katerih se je znašla družina, posebej dokazuje tudi okoliš-
čina, da je sodnik v sodnem procesu dokazal tudi sodelovanje žene pri kra-
jah. V nasprotju s Pogorevškom, ki je bil zaradi nekonformnosti svojih dejanj
v skupnosti zaznamovan in z njo v neprestanih konfliktih, je bilo v tem sod-
nem procesu kot posebna olajševalna okoliščina navedeno dejstvo, da so imeli
vsi ukradeni dobro mnenje o storilcu (Simonu Kamperju) in da je na splošno
veljalo, da ga imajo za spodobnega človeka. Sodišče ga tudi ni označilo za ne-
varnega okolici, čeprav je kradel tudi kmetom, ki so ga najeli za mlačvo. Vse-
kakor pa bi bila takšna kraja v drugačnih okoliščinah s strani sodnikov zago-
tovo interpretirana kot oteževalna okoliščina. Zopet je bilo poudarjeno, da so
storilca čez družbeni rob pripeljale štiri zaporedne slabe letine (zadnja 1816),
ki mu niso omogočale, da bi si našel delo, čeprav je bil sposoben delati. Tako
se je, kot je zapisal sodnik v Lobnici, »s težkim srcem« odločil za kraje. Še
več, višino kazni višjega kazenskega sodišča (7. 12. 1818) je vrhovno sodišče
zmanjšalo (24. 12. 1818) na polovico, tj. na eno leto, z argumentom, da očeta
v zločine ni vodila nagnjenost k zločinom, ampak da ga je tja pahnila »gren-
ka« stiska. Praksa ni nenavadna, saj je tako nizko kazen (ki ni bila določena
95 StLA, AG-1818, 5206, 7. 6. 1818.
96 StLA, AG-1818, 5206.
266
