Page 264 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 264
upor, nasilje in preživetje
kraje ponavljali, je bila kazen primerna splošnemu političnemu in pravnemu
pojmovanju (ki se uveljavi v drugi polovici 18. stoletja), da je potrebno brezdel-
neže kaznovati in jih poskušati resocializirati, saj so bili družbi s svojimi ne-
moralnimi praksami nevarni, od njihove resocializacije pa bi imeli korist vsi.86
V takšnih primerih zlorabe solidarnosti, kot ga kaže kazenski primer koro-
škega deželnega sodišča Sovodenj (Gmünd), so sodniki v sodni protokol vnes-
li vse stereotipe »družbi« nevarnega posameznika. Sodili so nekemu moške-
mu, ki naj bi v tem okolju iskal sezonsko delo in ki je okradel človeka, ki mu
je nudil solidarnost in mu dal prenočišče na seniku. Tat naj bi skupnost ob-
tožil, da je bila do njega nesolidarna in da si ni priberačil dovolj. Sodnik ga je
označil tudi kot vagabunda (kar je bilo že samo po sebi del družbene stigme)
in krivolovca. Slednja oznaka ni označevala samo človeka, ki se požvižga na
družbena pravila, ampak je tako kot oznaka »vagabund« označevala človeka,
ki noče delati, ki je torej lenuh.87 Hkrati pa je z navajanjem takšnih identitet
posameznika sodnik na prvi stopnji opravičeval tudi kazen, ki jo je predlagal.
Višje sodišče je sledilo sodnikovemu argumentu in kazen potrdilo.
Stigmatizacija določenih družbenih skupin, za katere so verjeli, da bodo
z njimi vzpostavili temeljne postulate dobre policije, je povzročila, da so v ka-
zenskopravnih okvirih izvajali posebno prisilo k stalni nastanitvi in pridobi-
tvi (stalnih) virov preživetja za prve storilce zločinov ali manjše zločince.88 Im-
perativ dela je kot eno od osrednjih vrednot družbe vzpostavil že kazenski red
Marije Terezije – Terezijana.89 Mnogi iskalci dela so si v času stiske težko za-
gotovili delo in z njim preživetje. Soočeni z neprestano stisko so, če se je ponu-
dila priložnost, tudi kaj ukradli in pogosto je bila skupnost do takšnih prekr-
škov netolerantna, zlasti v času vsesplošne stiske. Podobno rigorozno držo kot
lokalno okolje so v takšnih primerih zavzeli sodniki – zlasti če je šlo za tuj-
ce, četudi so se ti v določeni skupnosti znašli zaradi sezonskega iskanja dela
in javnega beraštva. Tipične primere sodne obravnave skladno s teoretični-
mi izhodišči dobre policije predstavljajo tudi naslednji primeri. V prvem gre
za sojenje 23-letnemu malemu tatiču. Mladenič zaradi telesne hibe (kile) ni
bil sposoben opravljati težaških del, zato ni dobil službe kot hlapec. Podobno
identiteto kot v prvem primeru imata še dva moška: drugi in tretji primer pri-
kazujeta »poklicna« berača, ki naj ne bi imela telesnih hib.
86 Več o družbenem discipliniranju glej v Čeč, Revni, berači.
87 Delo pa je bilo v družbi 18. stoletja ena od osrednjih vrednot. Procesni akti: StLA, AG-1788, s. 7996.
88 O omejevanju mobilnosti glej: Čeč, »Odnos do mobilnega dela,« 191–207.
89 Ta kazenski red pa je morala poznati večina krvnih sodnikov, ki so delovali v posameznih deželah
v času vseh obravnavanih eksistenčnih kriz.
264
kraje ponavljali, je bila kazen primerna splošnemu političnemu in pravnemu
pojmovanju (ki se uveljavi v drugi polovici 18. stoletja), da je potrebno brezdel-
neže kaznovati in jih poskušati resocializirati, saj so bili družbi s svojimi ne-
moralnimi praksami nevarni, od njihove resocializacije pa bi imeli korist vsi.86
V takšnih primerih zlorabe solidarnosti, kot ga kaže kazenski primer koro-
škega deželnega sodišča Sovodenj (Gmünd), so sodniki v sodni protokol vnes-
li vse stereotipe »družbi« nevarnega posameznika. Sodili so nekemu moške-
mu, ki naj bi v tem okolju iskal sezonsko delo in ki je okradel človeka, ki mu
je nudil solidarnost in mu dal prenočišče na seniku. Tat naj bi skupnost ob-
tožil, da je bila do njega nesolidarna in da si ni priberačil dovolj. Sodnik ga je
označil tudi kot vagabunda (kar je bilo že samo po sebi del družbene stigme)
in krivolovca. Slednja oznaka ni označevala samo človeka, ki se požvižga na
družbena pravila, ampak je tako kot oznaka »vagabund« označevala človeka,
ki noče delati, ki je torej lenuh.87 Hkrati pa je z navajanjem takšnih identitet
posameznika sodnik na prvi stopnji opravičeval tudi kazen, ki jo je predlagal.
Višje sodišče je sledilo sodnikovemu argumentu in kazen potrdilo.
Stigmatizacija določenih družbenih skupin, za katere so verjeli, da bodo
z njimi vzpostavili temeljne postulate dobre policije, je povzročila, da so v ka-
zenskopravnih okvirih izvajali posebno prisilo k stalni nastanitvi in pridobi-
tvi (stalnih) virov preživetja za prve storilce zločinov ali manjše zločince.88 Im-
perativ dela je kot eno od osrednjih vrednot družbe vzpostavil že kazenski red
Marije Terezije – Terezijana.89 Mnogi iskalci dela so si v času stiske težko za-
gotovili delo in z njim preživetje. Soočeni z neprestano stisko so, če se je ponu-
dila priložnost, tudi kaj ukradli in pogosto je bila skupnost do takšnih prekr-
škov netolerantna, zlasti v času vsesplošne stiske. Podobno rigorozno držo kot
lokalno okolje so v takšnih primerih zavzeli sodniki – zlasti če je šlo za tuj-
ce, četudi so se ti v določeni skupnosti znašli zaradi sezonskega iskanja dela
in javnega beraštva. Tipične primere sodne obravnave skladno s teoretični-
mi izhodišči dobre policije predstavljajo tudi naslednji primeri. V prvem gre
za sojenje 23-letnemu malemu tatiču. Mladenič zaradi telesne hibe (kile) ni
bil sposoben opravljati težaških del, zato ni dobil službe kot hlapec. Podobno
identiteto kot v prvem primeru imata še dva moška: drugi in tretji primer pri-
kazujeta »poklicna« berača, ki naj ne bi imela telesnih hib.
86 Več o družbenem discipliniranju glej v Čeč, Revni, berači.
87 Delo pa je bilo v družbi 18. stoletja ena od osrednjih vrednot. Procesni akti: StLA, AG-1788, s. 7996.
88 O omejevanju mobilnosti glej: Čeč, »Odnos do mobilnega dela,« 191–207.
89 Ta kazenski red pa je morala poznati večina krvnih sodnikov, ki so delovali v posameznih deželah
v času vseh obravnavanih eksistenčnih kriz.
264
