Page 265 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 265
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
Zaradi kile je sodnik v prvem primeru sicer poudaril, da tatič ne more
dobiti stalnega dela. Navkljub okoliščinam, ki kažejo, da se je fant zaradi tele-
snih pomanjkljivosti ves čas gibal na robu preživetja in na meji med legalnimi
in ilegalnimi praksami preživetja, ni bil deležen družbene solidarnosti. Prav
tako pa so sodniki zaradi doktrine dobre policije in vseh oteževalnih okoli-
ščin v tem in ostalih primerih popolnoma zanemarili življenjske perspektive
in možnosti preživetja obsojenih posameznikov.90 To dokazujejo zlasti kraje
tega mladega »povratnika«, saj so bile vse po vrsti majhne in jih ni bilo mo-
goče uvrstiti med zločine. Fant je ukradel ključ, ki ga je prodal nekemu delav-
cu, nekoč je nekaj ukradel v frančiškanskem samostanu. Za dve kraji (obročev
za sod in škornjev, s katerimi je zamenjal raztrgane) je bil kaznovan s telesno
kaznijo. Za krajo 11 kvartov soli iz odprtega predala neke hiše v Brežicah za
božič je 24 dni preživel v zaporu ob kruhu in vodi.91 V konkretnem sodnem
procesu, kjer so te poprejšnje obsodbe navedene zaradi odločanja o višini kaz-
ni, so ga bremenili, da je okradel nekega dečka na cesti, kar so sicer definirali
kot zelo majhno krajo, ki naj bi se »politično kaznovala«, kar pomeni, da je
sodila med prekrške.92 A vendarle je bil ob koncu tega preiskovalnega procesa
zaradi preteklih kazni obsojen na dve leti lahkega zapora v deželskem sodišču
Brežice, kar je bila precej višja kazen, kot so jo predvideli za storjene prekrške,
saj se je zaporna kazen za kraje končala pri enem letu.93 Kot povratniku (zara-
di majhnih kraj je bil že štirikrat kaznovan) stiska ni več igrala pomembnejše
vloge. Še bolj rigorozna pa je bila kazen v primeru 19 letnega postopača Ivana
Klobčiča, ki je neki ženi vojaka ukradel vse, kar je imela. Ker je imela njegova
kraja tako hud učinek na žrtev, je dobil kar 10 let zapora.94
V primeru sojenj leta 1816 pa je v bolj urbaniziranem naselju Radgona
poleg družbenih stereotipov nevarnih beračev prisoten tudi stereotip nevar-
nosti, ki jo predstavljajo lačni okoličani, ki v mestu iščejo preživetje. Kolek-
tivne strahove najbolj odraža kriva ovadba kajžarke, ki so jo obtožili, da je
pozimi leta 1816 v mestu ukradla mast. A so na mestnem sodišču sodni pri-
sedniki sprejeli argumente, da gre za osebo, ki je v skupnosti poznana in ima
dober sloves, ter nadaljevali, da še nikoli ni bila v zaporu zaradi kakršnega koli
prekrška in da se tudi preživlja »častno«. Krajo pa so v zaslišanjih naprtili
90 Več o socialnem discipliniranju revnih v 18. stoletju v: Čeč, Revni, berači.
91 StLA, AG-1788, s. 9408, 19. 8. 1788.
92 Primer je bil dvomljiv, ker se je kraja zgodila na cesti, vsaka »javna« kraja pa je bila definirana kot
rop. A so se sodniki izognili pravni zagati kazenskega materialnega prava in ovrgli takšno klasi-
fikacijo, češ da fantek ni bil oškodovan in sploh še ni bil polnoleten, StLA, AG-1788, s. 9408, 19. 8.
1788.
93 Allgemeines Gesetz über Verbrechen, II., čl. 17.
94 StLA, AG-1818, s. 330–3162, 30. 3. 1818.
265
Zaradi kile je sodnik v prvem primeru sicer poudaril, da tatič ne more
dobiti stalnega dela. Navkljub okoliščinam, ki kažejo, da se je fant zaradi tele-
snih pomanjkljivosti ves čas gibal na robu preživetja in na meji med legalnimi
in ilegalnimi praksami preživetja, ni bil deležen družbene solidarnosti. Prav
tako pa so sodniki zaradi doktrine dobre policije in vseh oteževalnih okoli-
ščin v tem in ostalih primerih popolnoma zanemarili življenjske perspektive
in možnosti preživetja obsojenih posameznikov.90 To dokazujejo zlasti kraje
tega mladega »povratnika«, saj so bile vse po vrsti majhne in jih ni bilo mo-
goče uvrstiti med zločine. Fant je ukradel ključ, ki ga je prodal nekemu delav-
cu, nekoč je nekaj ukradel v frančiškanskem samostanu. Za dve kraji (obročev
za sod in škornjev, s katerimi je zamenjal raztrgane) je bil kaznovan s telesno
kaznijo. Za krajo 11 kvartov soli iz odprtega predala neke hiše v Brežicah za
božič je 24 dni preživel v zaporu ob kruhu in vodi.91 V konkretnem sodnem
procesu, kjer so te poprejšnje obsodbe navedene zaradi odločanja o višini kaz-
ni, so ga bremenili, da je okradel nekega dečka na cesti, kar so sicer definirali
kot zelo majhno krajo, ki naj bi se »politično kaznovala«, kar pomeni, da je
sodila med prekrške.92 A vendarle je bil ob koncu tega preiskovalnega procesa
zaradi preteklih kazni obsojen na dve leti lahkega zapora v deželskem sodišču
Brežice, kar je bila precej višja kazen, kot so jo predvideli za storjene prekrške,
saj se je zaporna kazen za kraje končala pri enem letu.93 Kot povratniku (zara-
di majhnih kraj je bil že štirikrat kaznovan) stiska ni več igrala pomembnejše
vloge. Še bolj rigorozna pa je bila kazen v primeru 19 letnega postopača Ivana
Klobčiča, ki je neki ženi vojaka ukradel vse, kar je imela. Ker je imela njegova
kraja tako hud učinek na žrtev, je dobil kar 10 let zapora.94
V primeru sojenj leta 1816 pa je v bolj urbaniziranem naselju Radgona
poleg družbenih stereotipov nevarnih beračev prisoten tudi stereotip nevar-
nosti, ki jo predstavljajo lačni okoličani, ki v mestu iščejo preživetje. Kolek-
tivne strahove najbolj odraža kriva ovadba kajžarke, ki so jo obtožili, da je
pozimi leta 1816 v mestu ukradla mast. A so na mestnem sodišču sodni pri-
sedniki sprejeli argumente, da gre za osebo, ki je v skupnosti poznana in ima
dober sloves, ter nadaljevali, da še nikoli ni bila v zaporu zaradi kakršnega koli
prekrška in da se tudi preživlja »častno«. Krajo pa so v zaslišanjih naprtili
90 Več o socialnem discipliniranju revnih v 18. stoletju v: Čeč, Revni, berači.
91 StLA, AG-1788, s. 9408, 19. 8. 1788.
92 Primer je bil dvomljiv, ker se je kraja zgodila na cesti, vsaka »javna« kraja pa je bila definirana kot
rop. A so se sodniki izognili pravni zagati kazenskega materialnega prava in ovrgli takšno klasi-
fikacijo, češ da fantek ni bil oškodovan in sploh še ni bil polnoleten, StLA, AG-1788, s. 9408, 19. 8.
1788.
93 Allgemeines Gesetz über Verbrechen, II., čl. 17.
94 StLA, AG-1818, s. 330–3162, 30. 3. 1818.
265
