Page 175 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 175
industrijske panoge in podjetja
ga uporabljali tudi za gradnjo v Trstu (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 67, 73–
74, 94). Trst je bil torej centralna točka v nadaljnji distribuciji kamna, ki je bil
transportiran ali z železnico proti notranjosti Avstro-Ogrske ali pa po morju
v tujino – to je primer urbanizacijskih ekonomij oz. delovanja mesta kot ob-
močnega prometnega in trgovskega središča. Poglavitna trga v tujini sta bila
pred in po prvi svetovni vojni Severna Amerika in Egipt, s katerima je imel
Trst utečene trgovinske in prometne povezave. Pred vojno je domači trg pred-
stavljala Avstro-Ogrska, po vojni pa jo je nadomestila Italija. V obeh primerih
je bila kamnolomska dejavnost močno odvisna od gradbene dejavnosti. Tako
je v desetletju in pol pred vojno rasla zaradi intenzivne gradbene dejavnosti
znotraj Avstro-Ogrske, v desetletju po vojni pa zaradi razmaha te iste v Italiji.
Podobno kot opekarska industrija je bila tudi kamnolomska industrija
nizko kapitalsko in delovno intenzivna. Prevladujoča oblika podjetij so bile
javne trgovske družbe, nekoliko več je bilo družb z omejeno odgovornostjo,
ampak tudi te niso razpolagale z dosti več kapitala. Gledano po količini druž-
benega kapitala sta bili tako največji podjetji (družina) Favetti, kot javna trgo-
vska družba, in Cava Romana, kot delniška družba. Ti dve sta tudi zaposlo-
vali največ delavcev, v dobrih letih vsaka več kot 200, in imeli v uporabi veliko
strojev (sodeč po oceni števila razpoložljivih konjskih moči). Pri ostalih pod-
jetjih družbeni kapital ni presegal 300.000 lir, število delavcev pa je bilo naj-
več par deset v posameznem kamnolomu. Glede omenjene opremljenosti s
stroji za dvigovanje in rezanje kamna so podjetja spočetka uporabljala par-
ne stroje, ob koncu 19. stoletja tudi stroje z motorjem na notranje izgorevanje,
pozneje pa vedno bolj električne (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 69, 71, 98).
Sicer je kamnolom Cava Romana od leta 1893 naprej upravljal švicarski
podjetnik Hans Wildi, ki je imel z občino Nabrežina sklenjeno najemniško
pogodbo. Leta 1908 pride do ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo
»Industria Marmi Cava Romana Hans Wildi« oz. »Marmor Industrie Cava
Romana Hans Wildi« s kapitalom 400.000 kron. Pri tem je Hans Wildi
sodeloval z 240.000 kronami v obliki fiksnega kapitala (kamnolom, stroji,
najdišča kamna, najemniške pogodbe). Ostali družabniki so bili dr. Siegfri-
ed Wildi, podjetnik iz Trsta in tudi upravitelj (gerente) novega podjetja, Fri-
edrich Schuster, generalni direktor železarne »Witkowitzer Eisenwerke« iz
Vitkovic na Češkem (velik center železarske industrije v Avstro-Ogrski), Wil-
helm Heinrich Lambrecht, posestnik in cesarski svetovalec (consigliere im-
periale oz. Kaiserlicher Rat) z Dunaja, posestnik Oskar Napp iz Trsta, baron
Oskar Morhammer, podjetnik in lastnik kamnoloma (Steinbruchbesitzer) iz
Pulja, ter dva trgovca z Dunaja. Pestra sestava delničarjev in kapitala kaže, da
175
ga uporabljali tudi za gradnjo v Trstu (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 67, 73–
74, 94). Trst je bil torej centralna točka v nadaljnji distribuciji kamna, ki je bil
transportiran ali z železnico proti notranjosti Avstro-Ogrske ali pa po morju
v tujino – to je primer urbanizacijskih ekonomij oz. delovanja mesta kot ob-
močnega prometnega in trgovskega središča. Poglavitna trga v tujini sta bila
pred in po prvi svetovni vojni Severna Amerika in Egipt, s katerima je imel
Trst utečene trgovinske in prometne povezave. Pred vojno je domači trg pred-
stavljala Avstro-Ogrska, po vojni pa jo je nadomestila Italija. V obeh primerih
je bila kamnolomska dejavnost močno odvisna od gradbene dejavnosti. Tako
je v desetletju in pol pred vojno rasla zaradi intenzivne gradbene dejavnosti
znotraj Avstro-Ogrske, v desetletju po vojni pa zaradi razmaha te iste v Italiji.
Podobno kot opekarska industrija je bila tudi kamnolomska industrija
nizko kapitalsko in delovno intenzivna. Prevladujoča oblika podjetij so bile
javne trgovske družbe, nekoliko več je bilo družb z omejeno odgovornostjo,
ampak tudi te niso razpolagale z dosti več kapitala. Gledano po količini druž-
benega kapitala sta bili tako največji podjetji (družina) Favetti, kot javna trgo-
vska družba, in Cava Romana, kot delniška družba. Ti dve sta tudi zaposlo-
vali največ delavcev, v dobrih letih vsaka več kot 200, in imeli v uporabi veliko
strojev (sodeč po oceni števila razpoložljivih konjskih moči). Pri ostalih pod-
jetjih družbeni kapital ni presegal 300.000 lir, število delavcev pa je bilo naj-
več par deset v posameznem kamnolomu. Glede omenjene opremljenosti s
stroji za dvigovanje in rezanje kamna so podjetja spočetka uporabljala par-
ne stroje, ob koncu 19. stoletja tudi stroje z motorjem na notranje izgorevanje,
pozneje pa vedno bolj električne (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 69, 71, 98).
Sicer je kamnolom Cava Romana od leta 1893 naprej upravljal švicarski
podjetnik Hans Wildi, ki je imel z občino Nabrežina sklenjeno najemniško
pogodbo. Leta 1908 pride do ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo
»Industria Marmi Cava Romana Hans Wildi« oz. »Marmor Industrie Cava
Romana Hans Wildi« s kapitalom 400.000 kron. Pri tem je Hans Wildi
sodeloval z 240.000 kronami v obliki fiksnega kapitala (kamnolom, stroji,
najdišča kamna, najemniške pogodbe). Ostali družabniki so bili dr. Siegfri-
ed Wildi, podjetnik iz Trsta in tudi upravitelj (gerente) novega podjetja, Fri-
edrich Schuster, generalni direktor železarne »Witkowitzer Eisenwerke« iz
Vitkovic na Češkem (velik center železarske industrije v Avstro-Ogrski), Wil-
helm Heinrich Lambrecht, posestnik in cesarski svetovalec (consigliere im-
periale oz. Kaiserlicher Rat) z Dunaja, posestnik Oskar Napp iz Trsta, baron
Oskar Morhammer, podjetnik in lastnik kamnoloma (Steinbruchbesitzer) iz
Pulja, ter dva trgovca z Dunaja. Pestra sestava delničarjev in kapitala kaže, da
175
