Page 174 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 174
industrializacija in prostor
posamezniki prihajali iz Videmske province, iz njenega vzhodnega dela, ki je
bližje (bivši) avstrijsko-italijanski meji, a so se potem preselili na bivše avstrij-
sko območje. Njihov prispevek k razvoju opekarske dejavnosti na območju
srednjega in spodnjega Posočja je tako v kapitalskih investicijah kot v tehnič-
nem in poslovnem znanju, s katerim so razpolagali. Za opekarsko industrijo
je torej značilna razvejena mreža posameznikov iz (bivših) avstrijskih in itali-
janskih krajev, ki v to industrijo investirajo svoje znanje in/ali kapital, tako fi-
ksni (posestva) kot obratovalni.
Industrija gradbenih materialov – kamnolomska industrija
Kamnolomska industrija je, tako kot industrija proizvodnje opek, primer raz-
pršene industrije, kjer je glavni lokacijski dejavnik surovina oz. najdišča kam-
na. Tako se je na Nabrežini pri Trstu zaradi kvalitete in zalog (neobdelane-
ga) kamna kamnolomska dejavnost razvijala vsaj sto let (od sredine 19. stoletja
do štiridesetih let 20. stoletja). Po podatkih goriške trgovinske in industrijske
zbornice je leta 1904 tam obstajalo 44 kamnolomskih podjetij, ki naj bi letno
proizvedla za približno 15.000 ton kamna136 in zaposlovala od 3.500 do 5.000
delavcev. Ker je po podatkih avstrijskega štetja prebivalstva iz leta 1910 na Nab-
režini živelo 2.215 prebivalcev, je veliko delavcev prihajalo iz okoliških vasi in
iz Furlanije. Bazen delovne sile nabrežinskih kamnolomov je torej obsegal
Nabrežino, dnevne migrante iz okolice (kraške vasi, kot so Kobjeglava, Bresto-
vica, Kostanjevica, Temnica, torej z območja Komna in Kostanjevice na Kra-
su) in začasne migrante (tedenske ali dlje) iz Furlanije (Brecelj, Legiša in Vog-
rič, 1989, 71, 73, 92). Ostale lokacije kamnolomske industrije so bile v širšem
zalednem pasu od Ronki do Nabrežine (Selce, Polače, Doberdob, Sv. Križ, Re-
pentabor), na območju Istre pa v zahodnem pasu od Savudrije, preko Grožnja-
na, Buj, Motovuna in Poreča do Vodnjana in Labina.
Prva kamnolomska podjetja na Nabrežini so začela nastajati v štiridese-
tih in petdesetih letih 19. stoletja, npr. kamnolom podjetja Favetti, Rimski ka-
mnolom (Cava Romana), ki sta si ga delila podjetnik Hans Wildi in občina
Nabrežina, ter kamnolom podjetja Gorlato z lastnikom iz Budimpešte (Geza
Andretti) (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 68). Pri lokacijskem dejavniku tran-
sporta so uporabljala tako železniške kot pomorske poti. Nabrežinski kamen
so namreč po železnici ali z barkami pripeljali v Trst, kjer so ga ali izvažali po
morju v tujino (veliko ga je šlo v Egipt in Severno Ameriko) ali pa po železni-
ci pošiljali naprej po cesarstvu (Dunaj, Budimpešta, Praga, Gradec). Seveda so
136 Glede na podatke o uvozu kamna v Trst – za leto 1911 tržaška trgovinska in industrijska zbornica
navaja 25 tisoč ton kamna, za leto 1913 pa Pertot navaja 33 tisoč ton kamna (Camera di Commer-
cio e d’industria di Trieste, 1912, 313; Pertot, 1954, 97) – lahko rečemo, da bi lahko držala ocena o
produkciji 15 tisoč ton.
174
posamezniki prihajali iz Videmske province, iz njenega vzhodnega dela, ki je
bližje (bivši) avstrijsko-italijanski meji, a so se potem preselili na bivše avstrij-
sko območje. Njihov prispevek k razvoju opekarske dejavnosti na območju
srednjega in spodnjega Posočja je tako v kapitalskih investicijah kot v tehnič-
nem in poslovnem znanju, s katerim so razpolagali. Za opekarsko industrijo
je torej značilna razvejena mreža posameznikov iz (bivših) avstrijskih in itali-
janskih krajev, ki v to industrijo investirajo svoje znanje in/ali kapital, tako fi-
ksni (posestva) kot obratovalni.
Industrija gradbenih materialov – kamnolomska industrija
Kamnolomska industrija je, tako kot industrija proizvodnje opek, primer raz-
pršene industrije, kjer je glavni lokacijski dejavnik surovina oz. najdišča kam-
na. Tako se je na Nabrežini pri Trstu zaradi kvalitete in zalog (neobdelane-
ga) kamna kamnolomska dejavnost razvijala vsaj sto let (od sredine 19. stoletja
do štiridesetih let 20. stoletja). Po podatkih goriške trgovinske in industrijske
zbornice je leta 1904 tam obstajalo 44 kamnolomskih podjetij, ki naj bi letno
proizvedla za približno 15.000 ton kamna136 in zaposlovala od 3.500 do 5.000
delavcev. Ker je po podatkih avstrijskega štetja prebivalstva iz leta 1910 na Nab-
režini živelo 2.215 prebivalcev, je veliko delavcev prihajalo iz okoliških vasi in
iz Furlanije. Bazen delovne sile nabrežinskih kamnolomov je torej obsegal
Nabrežino, dnevne migrante iz okolice (kraške vasi, kot so Kobjeglava, Bresto-
vica, Kostanjevica, Temnica, torej z območja Komna in Kostanjevice na Kra-
su) in začasne migrante (tedenske ali dlje) iz Furlanije (Brecelj, Legiša in Vog-
rič, 1989, 71, 73, 92). Ostale lokacije kamnolomske industrije so bile v širšem
zalednem pasu od Ronki do Nabrežine (Selce, Polače, Doberdob, Sv. Križ, Re-
pentabor), na območju Istre pa v zahodnem pasu od Savudrije, preko Grožnja-
na, Buj, Motovuna in Poreča do Vodnjana in Labina.
Prva kamnolomska podjetja na Nabrežini so začela nastajati v štiridese-
tih in petdesetih letih 19. stoletja, npr. kamnolom podjetja Favetti, Rimski ka-
mnolom (Cava Romana), ki sta si ga delila podjetnik Hans Wildi in občina
Nabrežina, ter kamnolom podjetja Gorlato z lastnikom iz Budimpešte (Geza
Andretti) (Brecelj, Legiša in Vogrič, 1989, 68). Pri lokacijskem dejavniku tran-
sporta so uporabljala tako železniške kot pomorske poti. Nabrežinski kamen
so namreč po železnici ali z barkami pripeljali v Trst, kjer so ga ali izvažali po
morju v tujino (veliko ga je šlo v Egipt in Severno Ameriko) ali pa po železni-
ci pošiljali naprej po cesarstvu (Dunaj, Budimpešta, Praga, Gradec). Seveda so
136 Glede na podatke o uvozu kamna v Trst – za leto 1911 tržaška trgovinska in industrijska zbornica
navaja 25 tisoč ton kamna, za leto 1913 pa Pertot navaja 33 tisoč ton kamna (Camera di Commer-
cio e d’industria di Trieste, 1912, 313; Pertot, 1954, 97) – lahko rečemo, da bi lahko držala ocena o
produkciji 15 tisoč ton.
174
