Page 172 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 172
industrializacija in prostor
G., N. 2255, 27. 3. 1925, 22. 9. 1925). Tudi za druge opekarne na območju Gori-
ce je v drugi polovici dvajsetih let značilno, da so imele po izteku povojne ob-
nove vedno večje težave z zagotavljanjem rentabilne produkcije in ohranja-
njem na trgu. Tako je junija leta 1927 opekarna ponovno začela s produkcijo
pod novim lastnikom Mozetičem (opekarna se je tedaj preimenovala v »For-
nace Laterizi Giuseppe Mosettig ex Scanziani«), a se je že dve leti pozneje (30.
9. 1929) zaradi krize (navaja se »crisi edilizia« ali »crisi commerciale«) do-
končno ustavila (Archivio C. d. C. G., N. 6454, 1. 6. 1927, 15. 7. 1927, 14. 1.
1930, 20. 11. 1956).
Drugi Giuseppe Mosettig (Mozetič), rojen v Renčah in stanujoč v Go-
rici, pa je bil leta 1919 registriran kot lastnik opekarne v Vrtojbi (»Mozetic
Giuseppe – Fornace Laterizi«), ki je zaposlovala 15 delavcev in razpolagala
s parnim strojem z močjo 65 konjev. Tudi on je ob koncu leta 1925 zaprl vra-
ta obrata zaradi zmanjšanja povpraševanja (Archivio C. d. C. G., N. 331, 3.
4. 1925, 2. 7. 1927). Opekarno je v drugi polovici tridesetih let upravljal Pie-
tro Venturini (Archivio C. d. C. G., N. 13729, 9. 9. 1939), ki je leto prej že pos-
tal lastnik in upravnik opekarne v Krminu (Fornace Cormonese Società a g.
l.). Mozetičeva opekarna je bila sicer ena redkih na goriškem območju, ki je
delovala v tridesetih letih (preostale tri so bile v Renčah, Bukovici in Biljah,
slednja v lasti Sauniga) in takšna dočakala začetek druge svetovne vojne (Ne-
mec, 1997, 195, 198).
Tretji Mozetič, Pavel in njegovi sinovi, pa naj bi imel v lasti opekar-
no v Renčah, ki je bil, poleg Bramovega obrata v Gorici, Sarcinellijevega v
Červinjanju in Candussijevega v Romansu, eden od največjih obratov, saj je
imel dve peči tipa Hoffmann, postavljeni v dveh vzporednih stavbah, in je bil
opremljen tudi s parnimi stroji. Opekarna naj bi bila aktivna v celotnem med-
vojnem obdobju (Nemec, 1997, 190 195, 199).
Eden od starejših obratov, postavljenih pred prvo svetovno vojno, je bila
tudi opekarna v Volčji Dragi pri Bukovici (Tomasella, 1997, 95), ki jo je leta
1925 prevzela komanditna družba »Industria Laterizi Cantoni & C.« s se-
dežem v Vidmu in videmskimi podjetniki. Ob prevzemu je bilo v opekar-
ni zaposlenih okoli 20 delavcev in bil(i) inštaliran(i) parni stroj(i) z močjo 60
konjev (Archivio C. d. C. G., N. 2106, 20. 1. 1925 in 12. 6. 1925). To se sklada
s trditvami Tomaselle, da je opekarna v obdobju med obema vojnama spada-
la med tehnično dobro opremljene in konkurenčne obrate (Tomasella, 1997,
120).
Podobno zgodbo kot Ljudska opekarna v Biljah, poznejša »Fornace La-
terizi Giuseppe Mosettig ex Scanziani«, ima tudi druga pomembna opekar-
172
G., N. 2255, 27. 3. 1925, 22. 9. 1925). Tudi za druge opekarne na območju Gori-
ce je v drugi polovici dvajsetih let značilno, da so imele po izteku povojne ob-
nove vedno večje težave z zagotavljanjem rentabilne produkcije in ohranja-
njem na trgu. Tako je junija leta 1927 opekarna ponovno začela s produkcijo
pod novim lastnikom Mozetičem (opekarna se je tedaj preimenovala v »For-
nace Laterizi Giuseppe Mosettig ex Scanziani«), a se je že dve leti pozneje (30.
9. 1929) zaradi krize (navaja se »crisi edilizia« ali »crisi commerciale«) do-
končno ustavila (Archivio C. d. C. G., N. 6454, 1. 6. 1927, 15. 7. 1927, 14. 1.
1930, 20. 11. 1956).
Drugi Giuseppe Mosettig (Mozetič), rojen v Renčah in stanujoč v Go-
rici, pa je bil leta 1919 registriran kot lastnik opekarne v Vrtojbi (»Mozetic
Giuseppe – Fornace Laterizi«), ki je zaposlovala 15 delavcev in razpolagala
s parnim strojem z močjo 65 konjev. Tudi on je ob koncu leta 1925 zaprl vra-
ta obrata zaradi zmanjšanja povpraševanja (Archivio C. d. C. G., N. 331, 3.
4. 1925, 2. 7. 1927). Opekarno je v drugi polovici tridesetih let upravljal Pie-
tro Venturini (Archivio C. d. C. G., N. 13729, 9. 9. 1939), ki je leto prej že pos-
tal lastnik in upravnik opekarne v Krminu (Fornace Cormonese Società a g.
l.). Mozetičeva opekarna je bila sicer ena redkih na goriškem območju, ki je
delovala v tridesetih letih (preostale tri so bile v Renčah, Bukovici in Biljah,
slednja v lasti Sauniga) in takšna dočakala začetek druge svetovne vojne (Ne-
mec, 1997, 195, 198).
Tretji Mozetič, Pavel in njegovi sinovi, pa naj bi imel v lasti opekar-
no v Renčah, ki je bil, poleg Bramovega obrata v Gorici, Sarcinellijevega v
Červinjanju in Candussijevega v Romansu, eden od največjih obratov, saj je
imel dve peči tipa Hoffmann, postavljeni v dveh vzporednih stavbah, in je bil
opremljen tudi s parnimi stroji. Opekarna naj bi bila aktivna v celotnem med-
vojnem obdobju (Nemec, 1997, 190 195, 199).
Eden od starejših obratov, postavljenih pred prvo svetovno vojno, je bila
tudi opekarna v Volčji Dragi pri Bukovici (Tomasella, 1997, 95), ki jo je leta
1925 prevzela komanditna družba »Industria Laterizi Cantoni & C.« s se-
dežem v Vidmu in videmskimi podjetniki. Ob prevzemu je bilo v opekar-
ni zaposlenih okoli 20 delavcev in bil(i) inštaliran(i) parni stroj(i) z močjo 60
konjev (Archivio C. d. C. G., N. 2106, 20. 1. 1925 in 12. 6. 1925). To se sklada
s trditvami Tomaselle, da je opekarna v obdobju med obema vojnama spada-
la med tehnično dobro opremljene in konkurenčne obrate (Tomasella, 1997,
120).
Podobno zgodbo kot Ljudska opekarna v Biljah, poznejša »Fornace La-
terizi Giuseppe Mosettig ex Scanziani«, ima tudi druga pomembna opekar-
172
