Page 179 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 179
industrijske panoge in podjetja
sile in prometnih povezav. Po vsej verjetnosti so si med seboj pomagala tudi
pri prenosu tehnologije oz. uporabi strojev (na notranje izgorevanje in elektri-
ko) za rezanje, dviganje in obdelovanje kamna.
Poleg urbanizacijskih ekonomij je Trst prisoten tudi pri delovanju Ja-
cobs-ekonomij. Pri ustanavljanju analiziranih podjetij na Nabrežini in okoli-
ci ter v Istri137 so sodelovali posamezni podjetniki ali trgovci, ki so bivali v Tr-
stu. V več primerih so se združili s posamezniki iz kamnolomske industrije z
Nabrežine, ki so že razpolagali z določenim znanjem, kapitalom ali poslovni-
mi zvezami. Izmed njih lahko navedemo Hansa in Siegfrieda Wildija ter bra-
te Zandomeni. Gre torej za kombinacijo lokalnega, »nabrežinskega« znanja
in kapitala (trgovcev, obrtnikov ali mojstrov) s podjetniki ali trgovci iz Trsta.
V to industrijo pa so pred in po vojni, kot kaže primer podjetja Ritter, Gorlato
in Wildi, investirali tudi posamezniki iz bližnjih (Milje) in daljnih (od Duna-
ja do Benetk) krajev ter različnih poklicev. Kamnolomska industrija je bila to-
rej, podobno kot opekarska, zanimiva za različne tipe investicij, ki pa, ne po-
zabimo, niso bile kapitalsko obsežne. Primer podjetja Cava Romana je malce
specifičen, saj gre za nakup podjetja od tujih (švicarskih) lastnikov s strani
podjetnikov iz »stare« Italije v trenutku, ko je dejavnost podjetja stagnirala.
Lahko bi rekli, da gre za primer »podržavljenja« »tujega« podjetja na zdaj
novih italijanskih ozemljih.
137 Podjetje z omejeno odgovornostjo (»società a garanzia limitata«) »Cave Illirico – Romane« s se-
dežem v Trstu so leta 1921 ustanovili trije družabniki iz Trsta in eden z Nabrežine. Podjetje je pri-
dobilo v izkoriščanje kamnolom Sveti Stefan pri Motovunu in še dva kamnoloma pri Marčanu pri
Vodnjanu, prav tako v Istri. Celoten ustanovitveni kapital je znašal 200.000 Lir. Podjetje »Cave Il-
lirico – Romane« je, verjetno, slabo poslovalo v dvajsetih letih, ker si je postopno pridelovalo ved-
no večjo izgubo. Vzrok za to naj bi bil v neugodni situaciji na trgu, toda v tistih letih je kamnolom-
ska dejavnost na Nabrežini dosegala svoj vrhunec. Zaradi takšnega stanja je bilo podjetje zrelo za
prevzem s strani Piera Olivierija, lastnika kamnoloma v Carrari in Rimu, ter njegovega prokura-
torja, Nino Villa Santa, enega od dveh lastnikov Cava Romana di Nabresina. Olivieri je kmalu
postal skorajda edini lastnik podjetja. Toda že leta 1931 je njegov delež kupil Joseph Whitehead,
lastnik podjetja J. Whitehead & Sons Limited iz Londona in zreduciral kapital podjetja na 150.000
lir (AST, Rg C IV 143, 25.3.1931). Dve leti pozneje pa je Whitehead integriral drugo Olivierjevo
podjetje, »Industria Marmi Pietra Bianca e Palombino« iz Rima, z istrskim podjetjem. Razlog za
to je ležal, v času ekonomske depresije, v lažjem upravljanju in boljšem izkoriščanju medsebojnih
sinergij. Kljub tej integraciji je tudi to podjetje nadaljevalo s slabim poslovanjem do konca tridese-
tih let (AST, Rg C IV 143, 24.6.1939).
Leta 1926 so z namenom izkoriščanja kamnoloma Sv. Stefan družabniki Silvestro Silvestri, pod-
jetnik iz Oprtlja v Istri, inženir Ruggero Finzi iz Bologne ter trije družabniki nabrežinskega pod-
jetja »Industria Marmifera Pietro Favetti« (Giacomo, Luciano in Anita Favetti) ustanovili pod-
jetje z omejeno odgovornostjo »Cave Romane Santo Stefano«. Ustanovitveni kapital podjetja je
znašal 90.000 lir oz. vrednost kamnoloma Sv. Stefan in Rosa Diomede pri Bujah, ki so ga pridobili
od podjetja »Impresa Marmi Ritter & Co.« iz Trsta (AST, Rg C VI 47, 18. 1. 1926). Slednje je bilo
ustanovljeno leta 1903 kot komanditna družba (»società in accomandita«) s sedežem v Trstu in s
kapitalom 250.000 kron. V njem je imel vodilno vlogo Enrico Ritter de Zahony.
179
sile in prometnih povezav. Po vsej verjetnosti so si med seboj pomagala tudi
pri prenosu tehnologije oz. uporabi strojev (na notranje izgorevanje in elektri-
ko) za rezanje, dviganje in obdelovanje kamna.
Poleg urbanizacijskih ekonomij je Trst prisoten tudi pri delovanju Ja-
cobs-ekonomij. Pri ustanavljanju analiziranih podjetij na Nabrežini in okoli-
ci ter v Istri137 so sodelovali posamezni podjetniki ali trgovci, ki so bivali v Tr-
stu. V več primerih so se združili s posamezniki iz kamnolomske industrije z
Nabrežine, ki so že razpolagali z določenim znanjem, kapitalom ali poslovni-
mi zvezami. Izmed njih lahko navedemo Hansa in Siegfrieda Wildija ter bra-
te Zandomeni. Gre torej za kombinacijo lokalnega, »nabrežinskega« znanja
in kapitala (trgovcev, obrtnikov ali mojstrov) s podjetniki ali trgovci iz Trsta.
V to industrijo pa so pred in po vojni, kot kaže primer podjetja Ritter, Gorlato
in Wildi, investirali tudi posamezniki iz bližnjih (Milje) in daljnih (od Duna-
ja do Benetk) krajev ter različnih poklicev. Kamnolomska industrija je bila to-
rej, podobno kot opekarska, zanimiva za različne tipe investicij, ki pa, ne po-
zabimo, niso bile kapitalsko obsežne. Primer podjetja Cava Romana je malce
specifičen, saj gre za nakup podjetja od tujih (švicarskih) lastnikov s strani
podjetnikov iz »stare« Italije v trenutku, ko je dejavnost podjetja stagnirala.
Lahko bi rekli, da gre za primer »podržavljenja« »tujega« podjetja na zdaj
novih italijanskih ozemljih.
137 Podjetje z omejeno odgovornostjo (»società a garanzia limitata«) »Cave Illirico – Romane« s se-
dežem v Trstu so leta 1921 ustanovili trije družabniki iz Trsta in eden z Nabrežine. Podjetje je pri-
dobilo v izkoriščanje kamnolom Sveti Stefan pri Motovunu in še dva kamnoloma pri Marčanu pri
Vodnjanu, prav tako v Istri. Celoten ustanovitveni kapital je znašal 200.000 Lir. Podjetje »Cave Il-
lirico – Romane« je, verjetno, slabo poslovalo v dvajsetih letih, ker si je postopno pridelovalo ved-
no večjo izgubo. Vzrok za to naj bi bil v neugodni situaciji na trgu, toda v tistih letih je kamnolom-
ska dejavnost na Nabrežini dosegala svoj vrhunec. Zaradi takšnega stanja je bilo podjetje zrelo za
prevzem s strani Piera Olivierija, lastnika kamnoloma v Carrari in Rimu, ter njegovega prokura-
torja, Nino Villa Santa, enega od dveh lastnikov Cava Romana di Nabresina. Olivieri je kmalu
postal skorajda edini lastnik podjetja. Toda že leta 1931 je njegov delež kupil Joseph Whitehead,
lastnik podjetja J. Whitehead & Sons Limited iz Londona in zreduciral kapital podjetja na 150.000
lir (AST, Rg C IV 143, 25.3.1931). Dve leti pozneje pa je Whitehead integriral drugo Olivierjevo
podjetje, »Industria Marmi Pietra Bianca e Palombino« iz Rima, z istrskim podjetjem. Razlog za
to je ležal, v času ekonomske depresije, v lažjem upravljanju in boljšem izkoriščanju medsebojnih
sinergij. Kljub tej integraciji je tudi to podjetje nadaljevalo s slabim poslovanjem do konca tridese-
tih let (AST, Rg C IV 143, 24.6.1939).
Leta 1926 so z namenom izkoriščanja kamnoloma Sv. Stefan družabniki Silvestro Silvestri, pod-
jetnik iz Oprtlja v Istri, inženir Ruggero Finzi iz Bologne ter trije družabniki nabrežinskega pod-
jetja »Industria Marmifera Pietro Favetti« (Giacomo, Luciano in Anita Favetti) ustanovili pod-
jetje z omejeno odgovornostjo »Cave Romane Santo Stefano«. Ustanovitveni kapital podjetja je
znašal 90.000 lir oz. vrednost kamnoloma Sv. Stefan in Rosa Diomede pri Bujah, ki so ga pridobili
od podjetja »Impresa Marmi Ritter & Co.« iz Trsta (AST, Rg C VI 47, 18. 1. 1926). Slednje je bilo
ustanovljeno leta 1903 kot komanditna družba (»società in accomandita«) s sedežem v Trstu in s
kapitalom 250.000 kron. V njem je imel vodilno vlogo Enrico Ritter de Zahony.
179
