Page 173 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 173
industrijske panoge in podjetja
na v Biljah, »Fornaci Riunite di Biglia e Boccavizza«. Ustanovljena je bila
že ob koncu 19. stoletja (Tomasella, 1997, 114), morda že leta 1886 (Nemec,
1997, 185). Spet podobno kot Ljudska opekarna je tudi ta po prvi svetovni voj-
ni spremenila lastnika. Tako je s 1. 7. 1920 postala družba (»società aperta«)
»Fabbrica Laterizi Saunig & Nemec Biglia«, v kateri so sodelovali Giovanni
Saunig, Rodolfo in Giovanni Nemec, vsi rojeni in stanujoči v Biljah. Opekar-
na je proizvajala opeke, strešnike in tlakovce, imela zaposlenih okoli 40 de-
lavcev, a ni uporabljala strojev (izrecno je zapisano lavorazione a mano) (Ar-
chivio C. d. C. G., N. 2170, 24. 4. 1925). Po drugih navedbah (Nemec, 1997,
190), pa je razpolagala vsaj z eno pečjo tipa Hoffmann. O uspešnosti opekar-
ne Saunig in Nemec pričata dokument o poslovnih stikih z Avstrijo, Nemčijo
in Jugoslavijo (Archivio C. d. C. G., N. 2170, 19. 8. 1930) in to, da je v nespre-
menjeni lastniški strukturi uspela ostati aktivna vse do druge svetovne vojne
(Nemec, 1997, 1995, 198).
Iz opisov opekarske dejavnosti v srednjem in spodnjem Posočju lahko
torej sklepamo, da so imele velik učinek na njen razvoj Jacobs- in MAR-eko-
nomije. Prve so vidne v več primerih. Prvi je ta, ko so pri ustanavljanju ope-
karn sodelovali posamezniki iz različnih krajev in z različnimi poklici. Pri-
hajali so tako iz Trsta (pred in po prvi svetovni vojni), lokalnega okolja, kjer
je nastal obrat, kot tudi iz Furlanske oz. Videmske province (primer opekar-
ne v Medeji in v Blančah pri Gorici135). Bili so podjetniki, posestniki (v lo-
kalnem okolju) ali trgovci. Gre torej za investiranje različnih tipov kapitala v
opekarsko industrijo. Posebnost je edino podjetje Mattonaia Triestina S.A. s
sedežem v Trstu, kjer je šlo za investicijo lokalnega bančnega kapitala. Dru-
gi primer je povezovanje opekarske z rudarsko dejavnostjo, kot sta opekarni
pri Poljačah (Pietro Cristin & Comp.) in Selcah (I. R. priv. Fornace fi lateri-
zi e calce di Benedetto Guanin & Comp.), ki sta izkoriščali lokalne kamnolo-
me, in obrat družine de Savorgnan iz Krmina, ki je uporabljal posebno glino
iz njihovega kamnoloma pri Bovcu.
MAR-ekonomije so najopaznejše pri vlaganjih posameznikov iz ope-
karske industrije v Furlanski oz. Videmski provinci v opekarne na območju
srednjega in spodnjega Posočja. Ta vlaganja so bila prisotna že pred prvo sve-
tovno vojno (primer Urbanis in Vanelli, ki sodelujejo pri vodenju opekarn v
Blančah pri Gorici, v Bagnaria Arsa in v Mortesins pri Perteole), najaktivnej-
ša pa so po vojni (primer Candotti, Cantoni in Venturini). Zanimivo je, da so
135 Gre za podjetje »Fornace Goriziana di Laterizi Urbanis & C.«. Podjetje je pred vojno imelo
240.000 kron kapitala in je veljalo za eno od večjih in najbolje opremljenih opekarn (z dvema peče-
ma tipa Hoffmann). Proizvajalo je tako opeke kot tudi druge predmete iz gline (Tomasella, 1997,
96, 128–29).
173
na v Biljah, »Fornaci Riunite di Biglia e Boccavizza«. Ustanovljena je bila
že ob koncu 19. stoletja (Tomasella, 1997, 114), morda že leta 1886 (Nemec,
1997, 185). Spet podobno kot Ljudska opekarna je tudi ta po prvi svetovni voj-
ni spremenila lastnika. Tako je s 1. 7. 1920 postala družba (»società aperta«)
»Fabbrica Laterizi Saunig & Nemec Biglia«, v kateri so sodelovali Giovanni
Saunig, Rodolfo in Giovanni Nemec, vsi rojeni in stanujoči v Biljah. Opekar-
na je proizvajala opeke, strešnike in tlakovce, imela zaposlenih okoli 40 de-
lavcev, a ni uporabljala strojev (izrecno je zapisano lavorazione a mano) (Ar-
chivio C. d. C. G., N. 2170, 24. 4. 1925). Po drugih navedbah (Nemec, 1997,
190), pa je razpolagala vsaj z eno pečjo tipa Hoffmann. O uspešnosti opekar-
ne Saunig in Nemec pričata dokument o poslovnih stikih z Avstrijo, Nemčijo
in Jugoslavijo (Archivio C. d. C. G., N. 2170, 19. 8. 1930) in to, da je v nespre-
menjeni lastniški strukturi uspela ostati aktivna vse do druge svetovne vojne
(Nemec, 1997, 1995, 198).
Iz opisov opekarske dejavnosti v srednjem in spodnjem Posočju lahko
torej sklepamo, da so imele velik učinek na njen razvoj Jacobs- in MAR-eko-
nomije. Prve so vidne v več primerih. Prvi je ta, ko so pri ustanavljanju ope-
karn sodelovali posamezniki iz različnih krajev in z različnimi poklici. Pri-
hajali so tako iz Trsta (pred in po prvi svetovni vojni), lokalnega okolja, kjer
je nastal obrat, kot tudi iz Furlanske oz. Videmske province (primer opekar-
ne v Medeji in v Blančah pri Gorici135). Bili so podjetniki, posestniki (v lo-
kalnem okolju) ali trgovci. Gre torej za investiranje različnih tipov kapitala v
opekarsko industrijo. Posebnost je edino podjetje Mattonaia Triestina S.A. s
sedežem v Trstu, kjer je šlo za investicijo lokalnega bančnega kapitala. Dru-
gi primer je povezovanje opekarske z rudarsko dejavnostjo, kot sta opekarni
pri Poljačah (Pietro Cristin & Comp.) in Selcah (I. R. priv. Fornace fi lateri-
zi e calce di Benedetto Guanin & Comp.), ki sta izkoriščali lokalne kamnolo-
me, in obrat družine de Savorgnan iz Krmina, ki je uporabljal posebno glino
iz njihovega kamnoloma pri Bovcu.
MAR-ekonomije so najopaznejše pri vlaganjih posameznikov iz ope-
karske industrije v Furlanski oz. Videmski provinci v opekarne na območju
srednjega in spodnjega Posočja. Ta vlaganja so bila prisotna že pred prvo sve-
tovno vojno (primer Urbanis in Vanelli, ki sodelujejo pri vodenju opekarn v
Blančah pri Gorici, v Bagnaria Arsa in v Mortesins pri Perteole), najaktivnej-
ša pa so po vojni (primer Candotti, Cantoni in Venturini). Zanimivo je, da so
135 Gre za podjetje »Fornace Goriziana di Laterizi Urbanis & C.«. Podjetje je pred vojno imelo
240.000 kron kapitala in je veljalo za eno od večjih in najbolje opremljenih opekarn (z dvema peče-
ma tipa Hoffmann). Proizvajalo je tako opeke kot tudi druge predmete iz gline (Tomasella, 1997,
96, 128–29).
173
