Page 176 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 176
industrializacija in prostor
je bilo podjetje privlačno za investitorje iz Avstrije oz. da sta imela Hans in
Siegfried Wildi dobre poslovne povezave s tem prostorom ter da je podjetje
imelo na razpolago zadostno količino kapitala za svoj razvoj. Po vojni pride
do spremembe lastništva, saj Wildi prodata svoje podjetje podjetnikoma Giu-
liju in Ninu Villa Santa iz Milana. Slednja preoblikujeta obstoječe podjetje v
novo podjetje, »Cava Romana di Nabresina, Società Anonima Industria Pie-
tre e Marmi«. Novi lastniki so ambiciozno krenili v ponoven zagon dejavno-
sti. Pri tem so želeli izkoristiti prednosti podjetja, ki so bile v izkoriščanju od-
padnega kamna in dobrih železniških povezavah.
Glede na italijanski popis industrije in obrti je leta 1927 na Nabrežini
delovalo 19 kamnolomskih podjetij (Legiša navaja podatek 28 podjetij v letu
1926 za območje od Križa do Sesljana), ki so prodajala svoj kamen primarno v
Italijo (veliko so ga uporabljali za gradnjo v Milanu), a tudi v tujino, predvsem
v Egipt, medtem ko avstrijski trg ni bil več aktualen (Brecelj, Legiša in Vog-
rič, 1989, 98). Po podatkih tržaške trgovinske in industrijske zbornice je leta
1929 v vseh nabrežinskih kamnolomih delalo 915 delavcev, letna produkcija pa
je znašala 6.000 m3, od česar jih je 400 (6,7 %) šlo v izvoz (Consiglio Provin-
ciale dell’Economia di Trieste, 1930, 52). Drugo poročilo ocenjuje letno pro-
dukcijo nabrežinskih kamnolomov na 4263 m3, kar je še vedno velik napredek
v primerjavi z oceno iz leta 1922 (150 m3) ali iz leta 1926 (900 m3) (Consiglio
Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1933, 143). Podjetje Cava
Romana je imelo v letih 1925/1926 zaposlenih okoli 180 delavcev (pozneje ver-
jetno več) in je uporabljalo stroje na nafto (diesel) in na elektriko (Archivio C.
d. C. TS, N. 9704).
Z začetkom krize v tridesetih letih se je za podjetje začelo dolgo obdob-
je nazadovanja. Čista izguba je v letu 1933 znašala 411.462 lir, v letu 1934 pa
476.628 lir, kar je skupaj 888.091 lir oz. četrtina tedanjega družbenega kapita-
la podjetja. Vodstvo podjetja je razglabljalo o ponovnem znižanju družbenega
kapitala in o najemu novih kreditov (tudi od IRI-ja) za nujno modernizacijo
obratov. Na izredni generalni skupščini 9. 7. 1935 je bilo potem sprejeto zmanj-
šanje družbenega kapitala (AST, Rg B IV 164, 9. 7. 1935). Slabo stanje podjetja
se je nadaljevalo vse do konca tridesetih let. Zaradi krize so v tem času oz. do
druge polovice tridesetih let prav tako propadla mnoga manjša kamnolomska
podjetja na Nabrežini, kot so Favetti, Zaccaria, Zandomeni (Brecelj, Legiša in
Vogrič, 1989, 101). Cava Romana je preživela do konca druge svetovne vojne,
a lahko sklenemo, da je največje nabrežinsko kamnolomsko podjetje doživelo
svoj vrhunec konec dvajsetih let in da so trideseta leta pomenila samo posto-
pno propadanje tako tega kot tudi ostalih kamnolomskih podjetij.
176
je bilo podjetje privlačno za investitorje iz Avstrije oz. da sta imela Hans in
Siegfried Wildi dobre poslovne povezave s tem prostorom ter da je podjetje
imelo na razpolago zadostno količino kapitala za svoj razvoj. Po vojni pride
do spremembe lastništva, saj Wildi prodata svoje podjetje podjetnikoma Giu-
liju in Ninu Villa Santa iz Milana. Slednja preoblikujeta obstoječe podjetje v
novo podjetje, »Cava Romana di Nabresina, Società Anonima Industria Pie-
tre e Marmi«. Novi lastniki so ambiciozno krenili v ponoven zagon dejavno-
sti. Pri tem so želeli izkoristiti prednosti podjetja, ki so bile v izkoriščanju od-
padnega kamna in dobrih železniških povezavah.
Glede na italijanski popis industrije in obrti je leta 1927 na Nabrežini
delovalo 19 kamnolomskih podjetij (Legiša navaja podatek 28 podjetij v letu
1926 za območje od Križa do Sesljana), ki so prodajala svoj kamen primarno v
Italijo (veliko so ga uporabljali za gradnjo v Milanu), a tudi v tujino, predvsem
v Egipt, medtem ko avstrijski trg ni bil več aktualen (Brecelj, Legiša in Vog-
rič, 1989, 98). Po podatkih tržaške trgovinske in industrijske zbornice je leta
1929 v vseh nabrežinskih kamnolomih delalo 915 delavcev, letna produkcija pa
je znašala 6.000 m3, od česar jih je 400 (6,7 %) šlo v izvoz (Consiglio Provin-
ciale dell’Economia di Trieste, 1930, 52). Drugo poročilo ocenjuje letno pro-
dukcijo nabrežinskih kamnolomov na 4263 m3, kar je še vedno velik napredek
v primerjavi z oceno iz leta 1922 (150 m3) ali iz leta 1926 (900 m3) (Consiglio
Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1933, 143). Podjetje Cava
Romana je imelo v letih 1925/1926 zaposlenih okoli 180 delavcev (pozneje ver-
jetno več) in je uporabljalo stroje na nafto (diesel) in na elektriko (Archivio C.
d. C. TS, N. 9704).
Z začetkom krize v tridesetih letih se je za podjetje začelo dolgo obdob-
je nazadovanja. Čista izguba je v letu 1933 znašala 411.462 lir, v letu 1934 pa
476.628 lir, kar je skupaj 888.091 lir oz. četrtina tedanjega družbenega kapita-
la podjetja. Vodstvo podjetja je razglabljalo o ponovnem znižanju družbenega
kapitala in o najemu novih kreditov (tudi od IRI-ja) za nujno modernizacijo
obratov. Na izredni generalni skupščini 9. 7. 1935 je bilo potem sprejeto zmanj-
šanje družbenega kapitala (AST, Rg B IV 164, 9. 7. 1935). Slabo stanje podjetja
se je nadaljevalo vse do konca tridesetih let. Zaradi krize so v tem času oz. do
druge polovice tridesetih let prav tako propadla mnoga manjša kamnolomska
podjetja na Nabrežini, kot so Favetti, Zaccaria, Zandomeni (Brecelj, Legiša in
Vogrič, 1989, 101). Cava Romana je preživela do konca druge svetovne vojne,
a lahko sklenemo, da je največje nabrežinsko kamnolomsko podjetje doživelo
svoj vrhunec konec dvajsetih let in da so trideseta leta pomenila samo posto-
pno propadanje tako tega kot tudi ostalih kamnolomskih podjetij.
176
