Page 171 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 171
industrijske panoge in podjetja
Glede lokacijskega dejavnika trga so bili poglavitni klienti bližnja me-
stna središča (Trst, Gorica, Videm; za istrske opekarne pride v poštev tudi
Reka), kjer se je v letih 1900–1914 zelo razmahnila gradbena dejavnost. Ta
učinek urbanizacijskih ekonomij oz. mesta kot trga je opazen tudi po vojni,
predvsem v prvih povojnih letih, ko je potekala obnova, in konec dvajsetih ter
v prvi polovici tridesetih let, ko je gradbeništvo v mestih zaradi krize zelo na-
zadovalo. Opekarne z območja Furlanske oz. Videmske province in iz Avstrij-
skega primorja oz. poznejše Julijske krajine so bili medsebojni konkurenti na
teh trgih, pri čemer so prve, kot lahko sklepamo, uživale prednost večjega ob-
sega proizvodnje. Dodatno konkurenco pa so po vojni predstavljale opekar-
ne z drugih koncev Italije, ki so imele zaradi prevoza blaga po morju (do trža-
škega pristanišča) nižje stroške s transportom. Za razliko od urbanizacijskih
ekonomij lokalizacijske ekonomije niso bile tako izrazite. Podjetja so resda iz-
koriščala iste železniške povezave za transport blaga, toda nimamo dokazov,
da bi pri tem med seboj sodelovala.
Zgodovina opekarske dejavnosti v okolici Gorice je podobna zgodovi-
ni opekarn v spodnjem Posočju. Že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je
na območju jugovzhodno od Gorice, na lokacijah Vrtojba, Volčja Draga, Bu-
kovica, Bilje in Renče, delovalo kakšnih deset do štirinajst opekarn. Podob-
no kot v primeru spodnjega Posočja so bili glavni dejavniki za razvoj opekarn
na tem območju zaloge kvalitetne gline, bližina trga, razpoložljivost kmečke
delovne sile in dostopnost ostalih materialov (les in kamen za peči). Prav tako
so prevažali opeke z vozovi do Gorice in Trsta oz. z izgradnjo dodatnih žele-
zniških povezav med Gorico, Trstom in Ajdovščino z vozovi do železniških
postaj in potem naprej po železnici, tudi v notranjost Habsburške monarhi-
je. V skladu s širjenjem trga in pritiskom konkurence iz italijanske Furlanske
province so lastniki v začetku 20. stoletja posodobili obrate z izgradnjo so-
dobnih Hoffmanovih peči (Nemec, 1997, 185–90).
Leta 1898 je bila v Biljah osnovana zadruga z 41 zadružniki, ki je up-
ravljala opekarno z imenom »Fornace popolare (in) Biglia«. Po prvi svetovni
vojni je opekarna zaradi slabega poslovanja in dolgov postala last grofa Scan-
zianija (Nemec, 1997, 195), a je opekarno verjetno vodila javna trgovska druž-
ba (»società in nome collettivo«), v kateri so sodelovali Giuseppe Mosettig
(Mozetič), posestnik in lastnik vile v Biljah, ter Gloria Continella in Gabrie-
la Coniglio, obe rojeni v Trstu in stanujoči v Biljah. Kapital podjetja je znašal
50.000 lir, v opekarni pa je bilo leta 1925 zaposlenih v povprečju med 40 in
50 delavcev (niso uporabljali strojev). Leta 1925 je obrat prenehal z delovanjem
zaradi upada povpraševanja in nezmožnosti plačila dolgov (Archivio C. d. C.
171
Glede lokacijskega dejavnika trga so bili poglavitni klienti bližnja me-
stna središča (Trst, Gorica, Videm; za istrske opekarne pride v poštev tudi
Reka), kjer se je v letih 1900–1914 zelo razmahnila gradbena dejavnost. Ta
učinek urbanizacijskih ekonomij oz. mesta kot trga je opazen tudi po vojni,
predvsem v prvih povojnih letih, ko je potekala obnova, in konec dvajsetih ter
v prvi polovici tridesetih let, ko je gradbeništvo v mestih zaradi krize zelo na-
zadovalo. Opekarne z območja Furlanske oz. Videmske province in iz Avstrij-
skega primorja oz. poznejše Julijske krajine so bili medsebojni konkurenti na
teh trgih, pri čemer so prve, kot lahko sklepamo, uživale prednost večjega ob-
sega proizvodnje. Dodatno konkurenco pa so po vojni predstavljale opekar-
ne z drugih koncev Italije, ki so imele zaradi prevoza blaga po morju (do trža-
škega pristanišča) nižje stroške s transportom. Za razliko od urbanizacijskih
ekonomij lokalizacijske ekonomije niso bile tako izrazite. Podjetja so resda iz-
koriščala iste železniške povezave za transport blaga, toda nimamo dokazov,
da bi pri tem med seboj sodelovala.
Zgodovina opekarske dejavnosti v okolici Gorice je podobna zgodovi-
ni opekarn v spodnjem Posočju. Že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je
na območju jugovzhodno od Gorice, na lokacijah Vrtojba, Volčja Draga, Bu-
kovica, Bilje in Renče, delovalo kakšnih deset do štirinajst opekarn. Podob-
no kot v primeru spodnjega Posočja so bili glavni dejavniki za razvoj opekarn
na tem območju zaloge kvalitetne gline, bližina trga, razpoložljivost kmečke
delovne sile in dostopnost ostalih materialov (les in kamen za peči). Prav tako
so prevažali opeke z vozovi do Gorice in Trsta oz. z izgradnjo dodatnih žele-
zniških povezav med Gorico, Trstom in Ajdovščino z vozovi do železniških
postaj in potem naprej po železnici, tudi v notranjost Habsburške monarhi-
je. V skladu s širjenjem trga in pritiskom konkurence iz italijanske Furlanske
province so lastniki v začetku 20. stoletja posodobili obrate z izgradnjo so-
dobnih Hoffmanovih peči (Nemec, 1997, 185–90).
Leta 1898 je bila v Biljah osnovana zadruga z 41 zadružniki, ki je up-
ravljala opekarno z imenom »Fornace popolare (in) Biglia«. Po prvi svetovni
vojni je opekarna zaradi slabega poslovanja in dolgov postala last grofa Scan-
zianija (Nemec, 1997, 195), a je opekarno verjetno vodila javna trgovska druž-
ba (»società in nome collettivo«), v kateri so sodelovali Giuseppe Mosettig
(Mozetič), posestnik in lastnik vile v Biljah, ter Gloria Continella in Gabrie-
la Coniglio, obe rojeni v Trstu in stanujoči v Biljah. Kapital podjetja je znašal
50.000 lir, v opekarni pa je bilo leta 1925 zaposlenih v povprečju med 40 in
50 delavcev (niso uporabljali strojev). Leta 1925 je obrat prenehal z delovanjem
zaradi upada povpraševanja in nezmožnosti plačila dolgov (Archivio C. d. C.
171
