Page 170 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 170
industrializacija in prostor
ni cikel je bil sezonski, tako da je bilo v pomladansko-poletnem intervalu za-
poslenih več delavcev, pozimi pa manj. Takšna fleksibilnost je za lokalnega
kmeta predstavljala priložnost za dodatni zaslužek z delom v opekarni.
Za transport izdelkov do trgov so opekarne uporabljale železnico, na-
tančneje povezave z Gorico (linija Zagraj–Gorica ) in Trstom (linija Zagraj–
Tržič–Trst ali Červinjan–Tržič–Trst). Dovoz opek do železniških postaj je
potekal s pomočjo vozov (Tomasella, 1997, 114, 121; Luchitta, 1997, 57, 65–
66). Železnica je prišla v poštev tudi pri prodaji naprej po Avstro-Ogrski, pri
čemer so sodelovale tako opekarne iz Avstrijskega primorja kot iz Furlanske
province. Hkrati pa so po železnici dobivale tudi premog za poganjanje par-
nih strojev in pozneje termoelektričnih generatorjev (npr. premog iz rudnika
pri Vremskem Britofu). Podobno torej kot v primeru cementarn lahko tudi
opekarsko industrijo ocenimo kot razpršeno, kjer je glavni lokacijski dejav-
nik surovina.
Sicer je bila ta industrija, za razliko od proizvodnje cementa, nizko in-
tenzivna tako kapitalsko kot delovno. Skorajda vsa analizirana podjetja so bila
formirana kot javne trgovske družbe ali komanditne družbe, z majhnimi vso-
tami družbenega kapitala (največ do pol milijona lir v primeru opekarne v
Medeji), majhnim številom zaposlenih delavcev (med 20 in 60, izjema je bila
opekarna v Romansu z več kot 100 zaposlenimi) in omejeno uporabo mehan-
ske pogonske sile (med 40 in 60 konjev, izjemi sta opekarni v Medeji in Ro-
mansu s 100 ali več konji). Posebnost je Mattonaia Triestina S.A. iz Trsta, ki je
bila ustanovljena kot delniška družba s kapitalom 1.000.000 lir (AST, Sche-
dario C. d. C. N. 306). Po drugi strani pa so bili pobudniki in investitorji v teh
majhnih podjetjih na območju spodnjega Posočja podjetniki zelo različnih
provenienc. Nekateri so bili trgovci z gradbenimi materiali (npr. z lesom), ki
so želeli z investicijami v opekarne razširiti svojo trgovinsko dejavnost. Dru-
gi so že bili lastniki opekarn in so v sodelovanju z družabniki ali lokalnimi
podjetniki ustanavljali nove opekarne na lokacijah, kjer še ni bilo konkuren-
ce. Tretji pa so bili lokalni posestniki, ki so jim njihova zemljišča predstavljala
kapitalski delež v novem obratu ali pa z oddajanjem v najem samo osnovo za
zaslužek. Vsi podjetniki so bili sicer lokalni, iz Avstrijskega primorja, ali pa so
prihajali iz italijanskega dela Furlanije, kjer je bilo opekarstvo močno razširje-
no, s kapitalom in s podjetniškim ali strokovnim znanjem (Tomasella, 1997).
Lokacijski dejavnik delovne sile kaže sicer zaposlovanje lokalnih prebi-
valcev v obliki sezonskega dela, vendar so imeli večji obrati imeli konstantno,
čeprav majhno, število zaposlenih skozi vse leto.
170
ni cikel je bil sezonski, tako da je bilo v pomladansko-poletnem intervalu za-
poslenih več delavcev, pozimi pa manj. Takšna fleksibilnost je za lokalnega
kmeta predstavljala priložnost za dodatni zaslužek z delom v opekarni.
Za transport izdelkov do trgov so opekarne uporabljale železnico, na-
tančneje povezave z Gorico (linija Zagraj–Gorica ) in Trstom (linija Zagraj–
Tržič–Trst ali Červinjan–Tržič–Trst). Dovoz opek do železniških postaj je
potekal s pomočjo vozov (Tomasella, 1997, 114, 121; Luchitta, 1997, 57, 65–
66). Železnica je prišla v poštev tudi pri prodaji naprej po Avstro-Ogrski, pri
čemer so sodelovale tako opekarne iz Avstrijskega primorja kot iz Furlanske
province. Hkrati pa so po železnici dobivale tudi premog za poganjanje par-
nih strojev in pozneje termoelektričnih generatorjev (npr. premog iz rudnika
pri Vremskem Britofu). Podobno torej kot v primeru cementarn lahko tudi
opekarsko industrijo ocenimo kot razpršeno, kjer je glavni lokacijski dejav-
nik surovina.
Sicer je bila ta industrija, za razliko od proizvodnje cementa, nizko in-
tenzivna tako kapitalsko kot delovno. Skorajda vsa analizirana podjetja so bila
formirana kot javne trgovske družbe ali komanditne družbe, z majhnimi vso-
tami družbenega kapitala (največ do pol milijona lir v primeru opekarne v
Medeji), majhnim številom zaposlenih delavcev (med 20 in 60, izjema je bila
opekarna v Romansu z več kot 100 zaposlenimi) in omejeno uporabo mehan-
ske pogonske sile (med 40 in 60 konjev, izjemi sta opekarni v Medeji in Ro-
mansu s 100 ali več konji). Posebnost je Mattonaia Triestina S.A. iz Trsta, ki je
bila ustanovljena kot delniška družba s kapitalom 1.000.000 lir (AST, Sche-
dario C. d. C. N. 306). Po drugi strani pa so bili pobudniki in investitorji v teh
majhnih podjetjih na območju spodnjega Posočja podjetniki zelo različnih
provenienc. Nekateri so bili trgovci z gradbenimi materiali (npr. z lesom), ki
so želeli z investicijami v opekarne razširiti svojo trgovinsko dejavnost. Dru-
gi so že bili lastniki opekarn in so v sodelovanju z družabniki ali lokalnimi
podjetniki ustanavljali nove opekarne na lokacijah, kjer še ni bilo konkuren-
ce. Tretji pa so bili lokalni posestniki, ki so jim njihova zemljišča predstavljala
kapitalski delež v novem obratu ali pa z oddajanjem v najem samo osnovo za
zaslužek. Vsi podjetniki so bili sicer lokalni, iz Avstrijskega primorja, ali pa so
prihajali iz italijanskega dela Furlanije, kjer je bilo opekarstvo močno razširje-
no, s kapitalom in s podjetniškim ali strokovnim znanjem (Tomasella, 1997).
Lokacijski dejavnik delovne sile kaže sicer zaposlovanje lokalnih prebi-
valcev v obliki sezonskega dela, vendar so imeli večji obrati imeli konstantno,
čeprav majhno, število zaposlenih skozi vse leto.
170
