Page 182 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 182
industrializacija in prostor
bivalstva zaposlenega v industriji in obrti. Prostor severovzhodnega Jadrana je
torej pozitivno izstopal. Majhen porast omenjenega števila zaposlenih (če sle-
dimo italijanskima popisoma industrije in obrti iz leta 1927 in 1937) v medvoj-
nem obdobju prav tako ni presenetljiv, ko mu ob bok postavimo dokaj nizko
rast števila zaposlenih v sekundarnem sektorju v Italiji v obdobju 1913–1950
(s 26,8 na 32,1 %). Prav tako kot celotna Italija torej tudi prostor severovzho-
dnega Jadrana v obdobju med obema vojnama ni doživel drastičnega sunka v
smeri industrializacije.
Toda znotraj tega prostora obstaja temeljna razlika med bolj industriali-
ziranimi mesti in manj industrializiranim podeželskim okoljem. Tako je bilo
samo v mestni občini Trst po popisu industrije in obrti iz leta 1937 okoli 30
% vsega prebivalstva zaposlenega v industriji in obrti v vseh provincah Julijske
krajine (torej brez videmske). V Pulju je bila tedaj slaba četrtina prebivalstva,
zaposlenega v industriji in obrti v Puljski provinci, v mestni občini Gorica pa
45 % (od Goriške province). Mestne občine so, vključno z Reko in njeno pro-
vinco, tega leta pokrivale okoli 51 % vsega prebivalstva, zaposlenega v industri-
ji in obrti v svojih provincah (Fegiz et al., 1946).
Na osnovi teh podatkov in analize razvoja industrijskih panog v pro-
storu severovzhodnega Jadrana v obdobju 1900–1940 lahko trdimo, da je
v mestnih središčih bila in ostajala bistvena koncentracija industrijske in
obrtne dejavnosti. Sledeč teorijam o razvoju mest pa se lahko vprašamo, ali je
v tem prostoru obstajala tudi hierarhija med mesti oz. sistem centra. Za to je
pomembno pogledati tako na industrijske kot na neindustrijske dejavnosti v
mestih, pri čemer je takoj očitno, da je Trst bil daleč največje urbano, prome-
tno in trgovinsko središče oz. mesto z največ centralnimi funkcijami na ob-
močju severovzhodnega Jadrana. Zato je nujno, da se vprašamo, ali je funkci-
oniral tudi območni pol rasti ali ne. Odgovor je pritrdilen.
Za Trst je značilnih več centralnih funkcij oz. mestnih storitev. To mes-
to je bilo v obravnavanem obdobju in prostoru glavno prometno središče,
tako za železniški kot za pomorski promet (Benetke in Reka sta pri tem izvze-
ta, ker nista del obravnavanega prostora). Vse glavne železniške povezave pro-
ti avstro-ogrskemu in italijanskemu prostoru so bile formirane tako, da slu-
žijo tržaški trgovini in prometu. Kot trdi že Luchitta (Luchitta, 1991), je bil
razvoj industrije v ostalih mestnih središčih, najbolj v Gorici in Tržiču, moč-
no odvisen od strukture oz. razporejenosti teh povezav. Prav tako je bil Trst,
seveda, glavno trgovinsko in posledično zavarovalniško središče. In to, kar ga
na ravni industrije definira kot pol rasti, je dejstvo, da so bile v njem koncen-
trirane največje ključne industrije v obravnavanem prostoru – kovinske (lad-
182
bivalstva zaposlenega v industriji in obrti. Prostor severovzhodnega Jadrana je
torej pozitivno izstopal. Majhen porast omenjenega števila zaposlenih (če sle-
dimo italijanskima popisoma industrije in obrti iz leta 1927 in 1937) v medvoj-
nem obdobju prav tako ni presenetljiv, ko mu ob bok postavimo dokaj nizko
rast števila zaposlenih v sekundarnem sektorju v Italiji v obdobju 1913–1950
(s 26,8 na 32,1 %). Prav tako kot celotna Italija torej tudi prostor severovzho-
dnega Jadrana v obdobju med obema vojnama ni doživel drastičnega sunka v
smeri industrializacije.
Toda znotraj tega prostora obstaja temeljna razlika med bolj industriali-
ziranimi mesti in manj industrializiranim podeželskim okoljem. Tako je bilo
samo v mestni občini Trst po popisu industrije in obrti iz leta 1937 okoli 30
% vsega prebivalstva zaposlenega v industriji in obrti v vseh provincah Julijske
krajine (torej brez videmske). V Pulju je bila tedaj slaba četrtina prebivalstva,
zaposlenega v industriji in obrti v Puljski provinci, v mestni občini Gorica pa
45 % (od Goriške province). Mestne občine so, vključno z Reko in njeno pro-
vinco, tega leta pokrivale okoli 51 % vsega prebivalstva, zaposlenega v industri-
ji in obrti v svojih provincah (Fegiz et al., 1946).
Na osnovi teh podatkov in analize razvoja industrijskih panog v pro-
storu severovzhodnega Jadrana v obdobju 1900–1940 lahko trdimo, da je
v mestnih središčih bila in ostajala bistvena koncentracija industrijske in
obrtne dejavnosti. Sledeč teorijam o razvoju mest pa se lahko vprašamo, ali je
v tem prostoru obstajala tudi hierarhija med mesti oz. sistem centra. Za to je
pomembno pogledati tako na industrijske kot na neindustrijske dejavnosti v
mestih, pri čemer je takoj očitno, da je Trst bil daleč največje urbano, prome-
tno in trgovinsko središče oz. mesto z največ centralnimi funkcijami na ob-
močju severovzhodnega Jadrana. Zato je nujno, da se vprašamo, ali je funkci-
oniral tudi območni pol rasti ali ne. Odgovor je pritrdilen.
Za Trst je značilnih več centralnih funkcij oz. mestnih storitev. To mes-
to je bilo v obravnavanem obdobju in prostoru glavno prometno središče,
tako za železniški kot za pomorski promet (Benetke in Reka sta pri tem izvze-
ta, ker nista del obravnavanega prostora). Vse glavne železniške povezave pro-
ti avstro-ogrskemu in italijanskemu prostoru so bile formirane tako, da slu-
žijo tržaški trgovini in prometu. Kot trdi že Luchitta (Luchitta, 1991), je bil
razvoj industrije v ostalih mestnih središčih, najbolj v Gorici in Tržiču, moč-
no odvisen od strukture oz. razporejenosti teh povezav. Prav tako je bil Trst,
seveda, glavno trgovinsko in posledično zavarovalniško središče. In to, kar ga
na ravni industrije definira kot pol rasti, je dejstvo, da so bile v njem koncen-
trirane največje ključne industrije v obravnavanem prostoru – kovinske (lad-
182
