Page 183 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 183
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
jedelniške) in pripadajoče strojne industrije, ki so leta 1937 pokrivale 24 % (!)
vseh zaposlenih v industriji in obrti v vseh provincah Julijske krajine. Te in-
dustrije pa niso pripomogle k formiranju Trsta kot pola rasti samo s številom
zaposlenih, ampak tudi s kapitalom in (poslovnim) znanjem mestnih podje-
tnikov oz. ekonomskih elit ter s transportno, logistično in trgovsko mrežo.
Tako sta poleg prometa in trgovine kovinska (ladjedelniška) in strojna indu-
strija predstavljali enega od stebrov tržaške predvojne in povojne ekonomije.
Ko pogledamo ostale industrijske panoge, analizirane v predhodnih po-
glavjih, lahko opazimo, kako so na več načinov povezane s Trstom kot regio-
nalnim polom rasti. Za ostale ključne industrije (železarsko in jeklarsko, tek-
stilno, premogovniško ter industrijo pridobivanja in distribucije električne
energije) velja, da so zelo tesno prepletene z nosilnimi stebri tržaške ekonomi-
je (pomorstvo – trgovina – ladjedelništvo). Tako so bili za nastanek in razvoj
železarne v Škednju odločilni elementi tržaških urbanizacijskih ekonomij oz.
lokacijski dejavniki transporta (uvoz surovin po morju in izvoz izdelkov po
železnici), trga (pomembna klienta sta tržaško-tržiška ladjedelniška industri-
ja in mestna občina) in množica razpoložljive delovne sile v mestu. Tudi žele-
zarna v Beli Peči je, znotraj »skupine« Guida Segreja, pripadala podjetjem,
ki so bila v svoji osnovni dejavnosti odvisna od dobrega funkcioniranja trža-
škega pomorstva. Tri podjetja v kovinski in strojni industrijski panogi (SA-
TIMA, OMMSA, SVEM) so bila kot srednje velika podjetja s svojo dejav-
nostjo najneposredneje vezana na tržaško ladjedelniško industrijo. Skupaj s
tovarno vrvi (Fabbrica Cordaggi Giuseppe Angeli) so to primeri podjetij z
zelo močnimi lokalizacijskimi in urbanizacijskimi ekonomijami, torej z lo-
ciranjem v mestu, kjer opravljajo specializirano dejavnost za glavno industri-
jo in kjer izkoriščajo prednosti urbanega centra, npr. pri iskanju kvalificirane
delovne sile ali uporabi mestne infrastrukture (električna napeljava). Po drugi
strani je bila tekstilna industrija predelave bombaža bila po vloženem kapita-
lu, organizaciji proizvodnje in številu zaposlenih delavcev ena izmed največ-
jih industrij v obravnavanem prostoru. In čeprav je bila dokaj razpršena zunaj
Trsta, je bil njen razvoj močno odvisen od delovanja tržaškega pristanišča kot
uvozno-izvozne luke za surovine in izdelke ter od podjetniške vitalnosti trža-
ške družine Brunner.
Brunnerji so bili s svojim kapitalom in podjetniškim znanjem v obdobju
od konca prve svetovne vojne do leta 1928/1930 najaktivnejša skupina podje-
tnikov v razvoju več industrijskih panog v analiziranem prostoru. Center nji-
hove industrijske dejavnosti je bila tekstilna industrija (Cotonificio Triestino
Brunner S. A.), ki so jo povezali s kovinsko in strojno industrijo (SICMAT),
183
jedelniške) in pripadajoče strojne industrije, ki so leta 1937 pokrivale 24 % (!)
vseh zaposlenih v industriji in obrti v vseh provincah Julijske krajine. Te in-
dustrije pa niso pripomogle k formiranju Trsta kot pola rasti samo s številom
zaposlenih, ampak tudi s kapitalom in (poslovnim) znanjem mestnih podje-
tnikov oz. ekonomskih elit ter s transportno, logistično in trgovsko mrežo.
Tako sta poleg prometa in trgovine kovinska (ladjedelniška) in strojna indu-
strija predstavljali enega od stebrov tržaške predvojne in povojne ekonomije.
Ko pogledamo ostale industrijske panoge, analizirane v predhodnih po-
glavjih, lahko opazimo, kako so na več načinov povezane s Trstom kot regio-
nalnim polom rasti. Za ostale ključne industrije (železarsko in jeklarsko, tek-
stilno, premogovniško ter industrijo pridobivanja in distribucije električne
energije) velja, da so zelo tesno prepletene z nosilnimi stebri tržaške ekonomi-
je (pomorstvo – trgovina – ladjedelništvo). Tako so bili za nastanek in razvoj
železarne v Škednju odločilni elementi tržaških urbanizacijskih ekonomij oz.
lokacijski dejavniki transporta (uvoz surovin po morju in izvoz izdelkov po
železnici), trga (pomembna klienta sta tržaško-tržiška ladjedelniška industri-
ja in mestna občina) in množica razpoložljive delovne sile v mestu. Tudi žele-
zarna v Beli Peči je, znotraj »skupine« Guida Segreja, pripadala podjetjem,
ki so bila v svoji osnovni dejavnosti odvisna od dobrega funkcioniranja trža-
škega pomorstva. Tri podjetja v kovinski in strojni industrijski panogi (SA-
TIMA, OMMSA, SVEM) so bila kot srednje velika podjetja s svojo dejav-
nostjo najneposredneje vezana na tržaško ladjedelniško industrijo. Skupaj s
tovarno vrvi (Fabbrica Cordaggi Giuseppe Angeli) so to primeri podjetij z
zelo močnimi lokalizacijskimi in urbanizacijskimi ekonomijami, torej z lo-
ciranjem v mestu, kjer opravljajo specializirano dejavnost za glavno industri-
jo in kjer izkoriščajo prednosti urbanega centra, npr. pri iskanju kvalificirane
delovne sile ali uporabi mestne infrastrukture (električna napeljava). Po drugi
strani je bila tekstilna industrija predelave bombaža bila po vloženem kapita-
lu, organizaciji proizvodnje in številu zaposlenih delavcev ena izmed največ-
jih industrij v obravnavanem prostoru. In čeprav je bila dokaj razpršena zunaj
Trsta, je bil njen razvoj močno odvisen od delovanja tržaškega pristanišča kot
uvozno-izvozne luke za surovine in izdelke ter od podjetniške vitalnosti trža-
ške družine Brunner.
Brunnerji so bili s svojim kapitalom in podjetniškim znanjem v obdobju
od konca prve svetovne vojne do leta 1928/1930 najaktivnejša skupina podje-
tnikov v razvoju več industrijskih panog v analiziranem prostoru. Center nji-
hove industrijske dejavnosti je bila tekstilna industrija (Cotonificio Triestino
Brunner S. A.), ki so jo povezali s kovinsko in strojno industrijo (SICMAT),
183
