Page 186 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 186
industrializacija in prostor
ja določenih ključnih industrij ob prisotnosti močne trgovinske oz. transpor-
tne aktivnosti oblikovale »sekundarne« ključne industrije ter druge terciar-
ne dejavnosti. Toda industrijski skelet v prostoru severovzhodnega Jadrana ni
nikoli prerasel v industrijski pas ali v industrijsko regijo v Pollardovem smis-
lu. Vzrok za to je v heterogenem značaju skeleta. Ta značaj pa je posledica
tega, da so se ključne industrije, primarno ladjedelniška, že od sredine 19. sto-
letja dalje razvijale v službi tržaške trgovinske in pomorske dejavnosti, ne da
bi kdajkoli postale glavni »izvozni produkt« industrijskega skeleta. Ravno
izvozna usmeritev »izbrane« industrijske dejavnosti je, po Pollardu, druga
glavna značilnost industrijske regije, kajti šele preko trgovinskih odnosov z
drugimi območji se regija identificira kot industrijska in to z določenim ob-
segom. Drugače povedano, v prostoru severovzhodnega Jadrana so se obliko-
vale tiste ključne industrije, ki so s svojo organizacijo proizvodnje, ekonomijo
obsega, pretokom kapitala in znanja ter logistično mrežo ustvarile specifično
formo industrijskega skeleta, ki izstopa iz svoje okolice. To je prva glavna zna-
čilnost industrijske regije oziroma, lahko bi rekli, jedro le-te. Tu prostor se-
verovzhodnega Jadrana še sledi Pollardovemu konceptu. Vendar mu manjka
druga glavna značilnost, to sta identiteta in obseg industrijske regije v odno-
su do ostalih regij ali območij. Primarna identifikacijska točka Trsta kot ob-
močnega pola rasti v 19. in na začetku 20. stoletja je bila v razvoju mesta kot
trgovinskega, transportnega in urbanega središča, ne pa kot industrijskega.
Tako je delovanje Trsta kot uvozno-izvoznega pristanišča za monarhijo služi-
lo kot osnova za nastanek ključnih industrij, saj je omogočalo uvoz surovin in
izvoz produktov, stimuliralo proizvodnjo na veliko ter pripomoglo k formira-
nju podjetniškega kapitala in znanja. Z razvojem ključnih industrij oz. z obli-
kovanjem industrijskega skeleta Trst pridobi novi identifikacijski element, saj
zdaj postane tudi industrijsko središče, ne izgubi pa svoje primarne identifi-
kacije. Zato lahko tudi trdimo, da so se ključne industrije razvijale v službi tr-
žaške trgovinske in pomorske dejavnosti, ker so tako (neposredno ali posre-
dno) dopolnjevale te dejavnosti kot bile v veliki meri življenjsko odvisne od
njih. V skladu s tem ni presenetljivo, da se je razvilo več različnih panog ključ-
nih industrij, kar je po Pollardu tudi normalno pri nastajanju industrijske re-
gije. Vendar se iz te heterogenosti industrij niso dvignile ena ali več ključnih
industrij, ki bi s svojo proizvodnjo dajale ton uvozno-izvozni dejavnosti Tr-
sta oz. posledično celotnega skeleta. Tržaško-tržiška ladjedelniška in strojna
industrija (pod Cosulichi) ter Brunnerjev koncern tekstilne industrije, stroj-
ne industrije, premogovništva ter industrije pridobivanja in distribucije elek-
trične energije so bili v kratkem, a turbulentnem obdobju med obema vojna-
186
ja določenih ključnih industrij ob prisotnosti močne trgovinske oz. transpor-
tne aktivnosti oblikovale »sekundarne« ključne industrije ter druge terciar-
ne dejavnosti. Toda industrijski skelet v prostoru severovzhodnega Jadrana ni
nikoli prerasel v industrijski pas ali v industrijsko regijo v Pollardovem smis-
lu. Vzrok za to je v heterogenem značaju skeleta. Ta značaj pa je posledica
tega, da so se ključne industrije, primarno ladjedelniška, že od sredine 19. sto-
letja dalje razvijale v službi tržaške trgovinske in pomorske dejavnosti, ne da
bi kdajkoli postale glavni »izvozni produkt« industrijskega skeleta. Ravno
izvozna usmeritev »izbrane« industrijske dejavnosti je, po Pollardu, druga
glavna značilnost industrijske regije, kajti šele preko trgovinskih odnosov z
drugimi območji se regija identificira kot industrijska in to z določenim ob-
segom. Drugače povedano, v prostoru severovzhodnega Jadrana so se obliko-
vale tiste ključne industrije, ki so s svojo organizacijo proizvodnje, ekonomijo
obsega, pretokom kapitala in znanja ter logistično mrežo ustvarile specifično
formo industrijskega skeleta, ki izstopa iz svoje okolice. To je prva glavna zna-
čilnost industrijske regije oziroma, lahko bi rekli, jedro le-te. Tu prostor se-
verovzhodnega Jadrana še sledi Pollardovemu konceptu. Vendar mu manjka
druga glavna značilnost, to sta identiteta in obseg industrijske regije v odno-
su do ostalih regij ali območij. Primarna identifikacijska točka Trsta kot ob-
močnega pola rasti v 19. in na začetku 20. stoletja je bila v razvoju mesta kot
trgovinskega, transportnega in urbanega središča, ne pa kot industrijskega.
Tako je delovanje Trsta kot uvozno-izvoznega pristanišča za monarhijo služi-
lo kot osnova za nastanek ključnih industrij, saj je omogočalo uvoz surovin in
izvoz produktov, stimuliralo proizvodnjo na veliko ter pripomoglo k formira-
nju podjetniškega kapitala in znanja. Z razvojem ključnih industrij oz. z obli-
kovanjem industrijskega skeleta Trst pridobi novi identifikacijski element, saj
zdaj postane tudi industrijsko središče, ne izgubi pa svoje primarne identifi-
kacije. Zato lahko tudi trdimo, da so se ključne industrije razvijale v službi tr-
žaške trgovinske in pomorske dejavnosti, ker so tako (neposredno ali posre-
dno) dopolnjevale te dejavnosti kot bile v veliki meri življenjsko odvisne od
njih. V skladu s tem ni presenetljivo, da se je razvilo več različnih panog ključ-
nih industrij, kar je po Pollardu tudi normalno pri nastajanju industrijske re-
gije. Vendar se iz te heterogenosti industrij niso dvignile ena ali več ključnih
industrij, ki bi s svojo proizvodnjo dajale ton uvozno-izvozni dejavnosti Tr-
sta oz. posledično celotnega skeleta. Tržaško-tržiška ladjedelniška in strojna
industrija (pod Cosulichi) ter Brunnerjev koncern tekstilne industrije, stroj-
ne industrije, premogovništva ter industrije pridobivanja in distribucije elek-
trične energije so bili v kratkem, a turbulentnem obdobju med obema vojna-
186
