Page 188 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 188
industrializacija in prostor
Za srednje velika podjetja iz lesne industrije ali kemične industrije (proizvo-
dnja ledu) je predstavljal glavni trg. Na ta element trga je bila še najbolj veza-
na opekarska industrija. Po eni strani torej naše ugotovitve v zvezi z »meša-
nimi« in »razpršenimi« industrijami potrjujejo tisti del teorije pola rasti, ki
izpostavlja ključno delovanje pola rasti pri industrializaciji širšega prostora.
Po drugi strani pa se te ugotovitve tudi skladajo s tezami Gleaserja in Jacob-
sa, da vzroke za razvoj določenih industrijskih panog ne gre iskati samo v pri-
sotnosti statičnih eksternalij, ampak tudi v delovanju dinamičnih eksterna-
lij, še posebej na tistih lokacijah, kjer so statične eksternalije zaradi odsotnosti
velikih industrij šibke.
Če torej povzamemo dosedanje ugotovitve, lahko sklenemo, da je v
obravnavanem prostoru in obdobju Trst funkcioniral kot industrijski pol ras-
ti s procesom pronicanja. Podjetniške pobude iz ostalih večjih mestnih sre-
dišč, kot so Gorica, Pulj in Tržič, so bile zelo skromne. Ta mesta so resda
izkazovala določeno moč svojih urbanizacijskih ekonomij, saj so funkcioni-
rala kot lokalna prometna, trgovinska in urbana središča, a z omejenim obse-
gom. Vsekakor se nikakor niso mogla kosati s Trstom in to ne samo po številu
in moči centralnih funkcij, temveč tudi po velikosti, dinamičnosti in vplivu
mestnega industrijskega sektorja. Teh mest torej ne moremo označiti za pole
rasti, kvečjemu za točke rasti. Za razliko od njih je bil Videm večji center in-
dustrijske in podjetniške aktivnosti, vendar na osnovi dostopnih in analizira-
nih podatkov ostaja dokaj odprto vprašanje, v kolikšni meri je funkcioniral
kot pol rasti. Sledeč razvoju železarske in tekstilne industrije, industrije grad-
benih materialov in industrije pridobivanja ter distribucije električne energi-
je je očitno, da je, tako kot Trst, razpolagal z dovolj kapitala in znanja za ra-
zvoj teh ključnih industrij. Tekstilna industrija predelave bombaža je poseben
primer, v kateri sta bila centra te industrije v Furlanski oz. Videmski provin-
ci (Videm in Pordenone) toliko razvita, da sta lahko »izvažala« kvalificira-
ne delavce na bivše avstro-ogrsko ozemlje. Po drugi strani pa je veliko kapita-
la in znanja za razvoj glavnih industrij v Videmski provinci, tako pred vojno
kot v medvojnem obdobju, prihajalo iz drugih velikih ekonomskih središč
v Italiji, kot sta Benetke in Milano. Še posebej Benetke so, tako zaradi geo-
grafske bližine, dobrih prometnih povezav s furlanskim prostorom in inte-
resa po vlaganju kot zaradi pripadanja enotnemu državnemu okvirju že pred
prvo svetovno vojno, pripomogle k formiranju industrijske strukture na ob-
močju Furlanske province. Nova ugotovitev naše raziskave pa je, da držav-
na meja med Italijo in Avstro-Ogrsko v prostoru severovzhodnega Jadrana ni
neprepustno ločila industrije na avstrijskem od industrij na italijanskem oz.
188
Za srednje velika podjetja iz lesne industrije ali kemične industrije (proizvo-
dnja ledu) je predstavljal glavni trg. Na ta element trga je bila še najbolj veza-
na opekarska industrija. Po eni strani torej naše ugotovitve v zvezi z »meša-
nimi« in »razpršenimi« industrijami potrjujejo tisti del teorije pola rasti, ki
izpostavlja ključno delovanje pola rasti pri industrializaciji širšega prostora.
Po drugi strani pa se te ugotovitve tudi skladajo s tezami Gleaserja in Jacob-
sa, da vzroke za razvoj določenih industrijskih panog ne gre iskati samo v pri-
sotnosti statičnih eksternalij, ampak tudi v delovanju dinamičnih eksterna-
lij, še posebej na tistih lokacijah, kjer so statične eksternalije zaradi odsotnosti
velikih industrij šibke.
Če torej povzamemo dosedanje ugotovitve, lahko sklenemo, da je v
obravnavanem prostoru in obdobju Trst funkcioniral kot industrijski pol ras-
ti s procesom pronicanja. Podjetniške pobude iz ostalih večjih mestnih sre-
dišč, kot so Gorica, Pulj in Tržič, so bile zelo skromne. Ta mesta so resda
izkazovala določeno moč svojih urbanizacijskih ekonomij, saj so funkcioni-
rala kot lokalna prometna, trgovinska in urbana središča, a z omejenim obse-
gom. Vsekakor se nikakor niso mogla kosati s Trstom in to ne samo po številu
in moči centralnih funkcij, temveč tudi po velikosti, dinamičnosti in vplivu
mestnega industrijskega sektorja. Teh mest torej ne moremo označiti za pole
rasti, kvečjemu za točke rasti. Za razliko od njih je bil Videm večji center in-
dustrijske in podjetniške aktivnosti, vendar na osnovi dostopnih in analizira-
nih podatkov ostaja dokaj odprto vprašanje, v kolikšni meri je funkcioniral
kot pol rasti. Sledeč razvoju železarske in tekstilne industrije, industrije grad-
benih materialov in industrije pridobivanja ter distribucije električne energi-
je je očitno, da je, tako kot Trst, razpolagal z dovolj kapitala in znanja za ra-
zvoj teh ključnih industrij. Tekstilna industrija predelave bombaža je poseben
primer, v kateri sta bila centra te industrije v Furlanski oz. Videmski provin-
ci (Videm in Pordenone) toliko razvita, da sta lahko »izvažala« kvalificira-
ne delavce na bivše avstro-ogrsko ozemlje. Po drugi strani pa je veliko kapita-
la in znanja za razvoj glavnih industrij v Videmski provinci, tako pred vojno
kot v medvojnem obdobju, prihajalo iz drugih velikih ekonomskih središč
v Italiji, kot sta Benetke in Milano. Še posebej Benetke so, tako zaradi geo-
grafske bližine, dobrih prometnih povezav s furlanskim prostorom in inte-
resa po vlaganju kot zaradi pripadanja enotnemu državnemu okvirju že pred
prvo svetovno vojno, pripomogle k formiranju industrijske strukture na ob-
močju Furlanske province. Nova ugotovitev naše raziskave pa je, da držav-
na meja med Italijo in Avstro-Ogrsko v prostoru severovzhodnega Jadrana ni
neprepustno ločila industrije na avstrijskem od industrij na italijanskem oz.
188
