Page 193 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 193
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
reškega in puljskega pristanišča v obdobju med obema vojnama (knjiga Porti
di frontiera, izdana leta 2008, in tematski sklop v tržaški reviji Qualestoria iz
leta 2010). Kot smo že predstavili v podpoglavju »Tržaška provinca med obe-
ma vojnama«, je imela fašistična gospodarska politika med vojnama namen
razvijati Trst, Reko in Pulj kot industrijska središča na mejah Italije z njenim
»strateškim« trgovinskim prostorom srednje Evrope (Petri, 2010). Sočasno
pa bi državno stimuliranje industrializacije v teh mestih vodilo k večji inte-
graciji Novih provinc v italijanski ekonomski sistem. Ti nameni so, kot piše
Anna Millo v svojem delu, naleteli le na delno odobravanje s strani tržaških
ekonomskih elit, ki so v dvajsetih letih še vztrajale na »tradicionalnih« ele-
mentih tržaške ekonomije (trgovina – pomorstvo – ladjedelništvo). Pri tem
so jima, kot trdita Petri in Cerasi, šli na roko ureditev transportnega režima
po trasi bivše južne železnice in obdobje mednarodne konjunkture. Ko v času
velike gospodarske krize tržaška trgovina in promet doživita brutalen padec
in ko v drugi polovici tridesetih let ekonomski vpliv tretjega rajha prevlada v
državah srednje in jugovzhodne Evrope, tedaj se, po Petriju, zgodi za Trst od-
ločilen preobrat. Glavna točka spremembe za tržaško ekonomijo se torej ni
zgodila neposredno po prvi svetovni vojni, ampak v prvi polovici tridesetih
let. Iz obdobja krize je Trst prišel v ozračje bilateralnih sporazumov, ki so ne-
povratno spremenili tržaški promet. Kot piše tudi Pertot (Pertot, 1954), je po
novem Trst vedno bolj funkcioniral kot italijanska obmejna uvozna luka za
industrijske surovine oz. industrijski center, vedno manj pa kot tranzitno in
trgovinsko središče srednje Evrope. V tem preobratu pa je imel centralno vlo-
go ekonomski propad tržaških ekonomskih elit, ki jih v tridesetih letih do-
končno (!) nadomestijo »nove« elite oz. podjetniki, banke in državni skla-
di iz »stare« Italije.
Tudi naša analiza procesa industrializacije v prostoru severovzhodnega
Jadrana potrjuje Petrijev argument, da je glavno diskontinuiteto v ekonom-
skem sistemu tega prostora pomenila velika gospodarska kriza. V nekaterih
panogah, kot so proizvodnja opek, kamnolomska in tekstilna industrija pre-
delave bombaža, je proizvodnja v kriznih letih tako drastično upadla, da te
industrije do druge svetovne vojne nikoli več niso dosegle stopnje predkrizne
proizvodnje. Po drugi strani pa sta čas krize in okrevanja po njej, v povezavi
s fašistično politiko vzpostavljanja državno vodenega gospodarstva, za druge
panoge predstavljala bistveno spremembo dejavnosti. Industrije ali panoge, ki
so se ukvarjale s proizvodnjo kapitalskih dobrin (npr. industrija pridobivanja
premoga in železarska industrija) ali pa s proizvodnjo strateških surovin (npr.
industrija pridobivanja boksita in živega srebra, petrokemična industrija, pro-
193
reškega in puljskega pristanišča v obdobju med obema vojnama (knjiga Porti
di frontiera, izdana leta 2008, in tematski sklop v tržaški reviji Qualestoria iz
leta 2010). Kot smo že predstavili v podpoglavju »Tržaška provinca med obe-
ma vojnama«, je imela fašistična gospodarska politika med vojnama namen
razvijati Trst, Reko in Pulj kot industrijska središča na mejah Italije z njenim
»strateškim« trgovinskim prostorom srednje Evrope (Petri, 2010). Sočasno
pa bi državno stimuliranje industrializacije v teh mestih vodilo k večji inte-
graciji Novih provinc v italijanski ekonomski sistem. Ti nameni so, kot piše
Anna Millo v svojem delu, naleteli le na delno odobravanje s strani tržaških
ekonomskih elit, ki so v dvajsetih letih še vztrajale na »tradicionalnih« ele-
mentih tržaške ekonomije (trgovina – pomorstvo – ladjedelništvo). Pri tem
so jima, kot trdita Petri in Cerasi, šli na roko ureditev transportnega režima
po trasi bivše južne železnice in obdobje mednarodne konjunkture. Ko v času
velike gospodarske krize tržaška trgovina in promet doživita brutalen padec
in ko v drugi polovici tridesetih let ekonomski vpliv tretjega rajha prevlada v
državah srednje in jugovzhodne Evrope, tedaj se, po Petriju, zgodi za Trst od-
ločilen preobrat. Glavna točka spremembe za tržaško ekonomijo se torej ni
zgodila neposredno po prvi svetovni vojni, ampak v prvi polovici tridesetih
let. Iz obdobja krize je Trst prišel v ozračje bilateralnih sporazumov, ki so ne-
povratno spremenili tržaški promet. Kot piše tudi Pertot (Pertot, 1954), je po
novem Trst vedno bolj funkcioniral kot italijanska obmejna uvozna luka za
industrijske surovine oz. industrijski center, vedno manj pa kot tranzitno in
trgovinsko središče srednje Evrope. V tem preobratu pa je imel centralno vlo-
go ekonomski propad tržaških ekonomskih elit, ki jih v tridesetih letih do-
končno (!) nadomestijo »nove« elite oz. podjetniki, banke in državni skla-
di iz »stare« Italije.
Tudi naša analiza procesa industrializacije v prostoru severovzhodnega
Jadrana potrjuje Petrijev argument, da je glavno diskontinuiteto v ekonom-
skem sistemu tega prostora pomenila velika gospodarska kriza. V nekaterih
panogah, kot so proizvodnja opek, kamnolomska in tekstilna industrija pre-
delave bombaža, je proizvodnja v kriznih letih tako drastično upadla, da te
industrije do druge svetovne vojne nikoli več niso dosegle stopnje predkrizne
proizvodnje. Po drugi strani pa sta čas krize in okrevanja po njej, v povezavi
s fašistično politiko vzpostavljanja državno vodenega gospodarstva, za druge
panoge predstavljala bistveno spremembo dejavnosti. Industrije ali panoge, ki
so se ukvarjale s proizvodnjo kapitalskih dobrin (npr. industrija pridobivanja
premoga in železarska industrija) ali pa s proizvodnjo strateških surovin (npr.
industrija pridobivanja boksita in živega srebra, petrokemična industrija, pro-
193
