Page 39 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 39
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
lire za posledico podaljšanje negativnih učinkov krize tudi po letih 1932/1933,
ko se nekatere najbolj industrializirane države (Združeno kraljestvo, Nemči-
ja, Švedska) že začele prihajati iz krize (Toniolo, 1980, 270). Tako je bilo leta
1934 ekonomsko stanje v Italiji še naprej slabo, z visoko brezposelnostjo, nizko
stopnjo industrijske proizvodnje in z malo denarja v obtoku zaradi vzdrževa-
nja tečaja lire (Toniolo, 1980, 271–72). V obdobju 1935–1937 je Italija izhajala
iz krize, z dobrimi stopnjami rasti BDP-ja, agrarne in industrijske proizvo-
dnje, primerljivimi s tistimi iz prve polovice dvajsetih let. Za razliko od časa
izpred desetih let pa je imel izvoz zaradi vojne v Etiopiji leta 1935 pri okreva-
nju skromno vlogo. Leta 1937 je brezposelnost padla na predkrizno raven iz
leta 1926, čeprav je država še naprej vzdrževala svojo politiko kontrole plač
in cen ter nadzora nad trgom delovne sile (Toniolo, 1980, 273–76; Zamagni,
1993, 327). Pri trgovinski menjavi je Italija še vedno vztrajala pri močnem ome-
jevanju uvoza, a s to razliko, da je carinske ukrepe dopolnjevala z bilateralni-
mi klirinškimi sporazumi (leta 1934 z Avstrijo in leta 1935 z Nemčijo). Konec
leta 1934 je država vzpostavila monopol nad menjavo valute s tujino. Ta mo-
nopol in bilateralni sporazumi so se izkazali za posebej koristne v času, ko je
bila Italija pod režimom mednarodnih sankcij (18. 11. 1935–15. 7. 1936) zaradi
vojne v Etiopiji.
Politično-ekonomsko gledano so vojna v Etiopiji in mednarodne sank-
cije pospešile uveljavljanje politike ekonomske samozadostnosti oz. avtarkije,
ki je uradno nastopila v začetku leta 1936. Eden od temeljnih stebrov te poli-
tike je bil nadzor nad uvozom. Tako je že leta 1936, ob zmanjšanju uvoza za 28
% v primerjavi z letom 1935,45 začela naraščati proizvodnja surogatov, po dru-
gi strani pa zaostajati tista proizvodnja, ki je bila odvisna od uvoza surovin iz
tujine. Izpade v tej proizvodnji je Italija bolj ali manj uspešno nadomestila s
pomočjo bilateralnih sporazumov, preko katerih je dobivala nekatere manj-
kajoče surovine, in z vojnimi naročili. S prenehanjem sankcij in z devalvaci-
jo lire oktobra leta 1936 pride do močnega dviga izvoza, a le začasno (do leta
1938), medtem ko je država še naprej ohranjala nadzor nad trgovinsko in va-
lutno menjavo (Toniolo, 1980, 279–83, 285; Zamagni, 1993, 345). Z devalva-
cijo lire in kontrolo nad menjavo s tujino je fašistična oblast želela stimulira-
ti razvoj tistih industrijskih panog, ki so lahko nadomeščale uvoz, toda še na
predvečer druge svetovne vojne je italijanska industrija čutila ogromno po-
45 »Anche se non tutti i paesi aderirono alle sanzioni, il commercio ne risentì molto nella prima metà
del 1936 (le sanzioni vennero abolite il 4 luglio 1936): il volume delle importazioni diminuì di 1/3
sul totale dell’anno e quello delle esportazioni del 7 %. La distribuzione geografica del commercio
si alterò a favore della Germania, da cui nel 1936–1938 proveniva il 27 % delle importazioni, salite a
quasi il 40 % nel 1940.« (Zamagni, 1993, 346)
39
lire za posledico podaljšanje negativnih učinkov krize tudi po letih 1932/1933,
ko se nekatere najbolj industrializirane države (Združeno kraljestvo, Nemči-
ja, Švedska) že začele prihajati iz krize (Toniolo, 1980, 270). Tako je bilo leta
1934 ekonomsko stanje v Italiji še naprej slabo, z visoko brezposelnostjo, nizko
stopnjo industrijske proizvodnje in z malo denarja v obtoku zaradi vzdrževa-
nja tečaja lire (Toniolo, 1980, 271–72). V obdobju 1935–1937 je Italija izhajala
iz krize, z dobrimi stopnjami rasti BDP-ja, agrarne in industrijske proizvo-
dnje, primerljivimi s tistimi iz prve polovice dvajsetih let. Za razliko od časa
izpred desetih let pa je imel izvoz zaradi vojne v Etiopiji leta 1935 pri okreva-
nju skromno vlogo. Leta 1937 je brezposelnost padla na predkrizno raven iz
leta 1926, čeprav je država še naprej vzdrževala svojo politiko kontrole plač
in cen ter nadzora nad trgom delovne sile (Toniolo, 1980, 273–76; Zamagni,
1993, 327). Pri trgovinski menjavi je Italija še vedno vztrajala pri močnem ome-
jevanju uvoza, a s to razliko, da je carinske ukrepe dopolnjevala z bilateralni-
mi klirinškimi sporazumi (leta 1934 z Avstrijo in leta 1935 z Nemčijo). Konec
leta 1934 je država vzpostavila monopol nad menjavo valute s tujino. Ta mo-
nopol in bilateralni sporazumi so se izkazali za posebej koristne v času, ko je
bila Italija pod režimom mednarodnih sankcij (18. 11. 1935–15. 7. 1936) zaradi
vojne v Etiopiji.
Politično-ekonomsko gledano so vojna v Etiopiji in mednarodne sank-
cije pospešile uveljavljanje politike ekonomske samozadostnosti oz. avtarkije,
ki je uradno nastopila v začetku leta 1936. Eden od temeljnih stebrov te poli-
tike je bil nadzor nad uvozom. Tako je že leta 1936, ob zmanjšanju uvoza za 28
% v primerjavi z letom 1935,45 začela naraščati proizvodnja surogatov, po dru-
gi strani pa zaostajati tista proizvodnja, ki je bila odvisna od uvoza surovin iz
tujine. Izpade v tej proizvodnji je Italija bolj ali manj uspešno nadomestila s
pomočjo bilateralnih sporazumov, preko katerih je dobivala nekatere manj-
kajoče surovine, in z vojnimi naročili. S prenehanjem sankcij in z devalvaci-
jo lire oktobra leta 1936 pride do močnega dviga izvoza, a le začasno (do leta
1938), medtem ko je država še naprej ohranjala nadzor nad trgovinsko in va-
lutno menjavo (Toniolo, 1980, 279–83, 285; Zamagni, 1993, 345). Z devalva-
cijo lire in kontrolo nad menjavo s tujino je fašistična oblast želela stimulira-
ti razvoj tistih industrijskih panog, ki so lahko nadomeščale uvoz, toda še na
predvečer druge svetovne vojne je italijanska industrija čutila ogromno po-
45 »Anche se non tutti i paesi aderirono alle sanzioni, il commercio ne risentì molto nella prima metà
del 1936 (le sanzioni vennero abolite il 4 luglio 1936): il volume delle importazioni diminuì di 1/3
sul totale dell’anno e quello delle esportazioni del 7 %. La distribuzione geografica del commercio
si alterò a favore della Germania, da cui nel 1936–1938 proveniva il 27 % delle importazioni, salite a
quasi il 40 % nel 1940.« (Zamagni, 1993, 346)
39
