Page 41 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 41
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
po drugi strani pa so avtomobilska industrija, industrija umetnih tkanin in
gumarska industrija proizvajale izključno za izvoz, kar pomeni, da je bila ita-
lijanska industrija sposobna sodelovati v mednarodni trgovini z najsodobnej-
šimi izdelki (Tattara in Toniolo, 1976, 114–16). Revalvacija lire in deflacijska
ekonomska politika sta nastopili v času, ko v Evropi pride do upočasnitve tr-
govinske izmenjave. Obe okoliščini sta vplivali na postopno zmanjševanje ita-
lijanskega izvoza, čeprav je struktura še vedno ostala ista. Italijanski izvoz se
je v tem času še bolj preusmeril z zahodnoevropskih držav (tradicionalnih kli-
entov pred prvo svetovno vojno) v severno, srednjo in jugovzhodno Evropo
ter na vzhod (Tattara in Toniolo, 1976, 118–19; Toniolo, 1980, 128; Zamagni,
1993, 343). Posebnost razvoja italijanske industrije v poznih dvajsetih letih je v
tem, da so državni ukrepi, kot so regulacija trga delovne sile, protekcionistič-
na carinska politika ter ustanavljanje konzorcijev kot načina zavarovanja do-
mače industrije, pomenili uvod v državno usmerjano in vodeno ekonomijo v
tridesetih letih (Tattara in Toniolo, 1976, 124–25).
Generalno gledano je tudi v kriznem obdobju italijanska industrija sle-
dila usmeritvi na domači trg, ki se je začela v letih 1926–1927. Ključen element
za ohranjanje rentabilne produkcije je bilo vzdrževanje nizkih stroškov pro-
izvodnje, k čemur sta pripomogli precenjena lira, ki je omogočala nizke cene
uvoza surovin, in državna politika zadrževanja rasti plač. Skupaj s protekcio-
nistično carinsko politiko omejevanja uvoza je bil končni rezultat ta, da so v
omenjenem obdobju cene surovin za industrijo padale hitreje kot cene izdel-
kov in da so se plače znižale za okoli 15 % (Toniolo, 1980, 160–61, 163). Dodat-
no je državna podpora industriji v obliki neposrednih in posrednih subven-
cij ter stimuliranja formiranja konzorcijev in kartelnih dogovorov še okrepila
monopolne pozicije velikih proizvajalcev. Posebej so imele od nizkih cen uvo-
ženih surovin in državne podpore koristi kapitalsko intenzivne industrije, kot
so železarska, kovinska in kemična oz. tudi s carinsko politiko »zaščitene«
industrije. Prav tako so močan razvoj doživele tehnološko sodobne industri-
je, kot so proizvodnja umetnih vlaken, proizvodnja aluminija in cinka ter ke-
mična oz. petrokemična industrija (Zamagni, 1993, 352–53). Po drugi strani
pa so se bolj delovno intenzivne industrije (npr. prehrambena, lesna in obla-
čilna industrija), ki so uporabljale večinoma domače surovine in proizvaja-
le za izvoz, soočale z večjimi padci vrednosti proizvodnje (Tattara in Tonio-
lo, 1976, 130–32).
Za obdobje 1934–1940 je značilen obrat italijanske industrije v smer
ekonomske avtarkije in priprav za vojno. To pomeni zelo striktno omejevanje
uvoza, kar je koristilo predvsem kemični in kovinski industriji, in potencira-
41
po drugi strani pa so avtomobilska industrija, industrija umetnih tkanin in
gumarska industrija proizvajale izključno za izvoz, kar pomeni, da je bila ita-
lijanska industrija sposobna sodelovati v mednarodni trgovini z najsodobnej-
šimi izdelki (Tattara in Toniolo, 1976, 114–16). Revalvacija lire in deflacijska
ekonomska politika sta nastopili v času, ko v Evropi pride do upočasnitve tr-
govinske izmenjave. Obe okoliščini sta vplivali na postopno zmanjševanje ita-
lijanskega izvoza, čeprav je struktura še vedno ostala ista. Italijanski izvoz se
je v tem času še bolj preusmeril z zahodnoevropskih držav (tradicionalnih kli-
entov pred prvo svetovno vojno) v severno, srednjo in jugovzhodno Evropo
ter na vzhod (Tattara in Toniolo, 1976, 118–19; Toniolo, 1980, 128; Zamagni,
1993, 343). Posebnost razvoja italijanske industrije v poznih dvajsetih letih je v
tem, da so državni ukrepi, kot so regulacija trga delovne sile, protekcionistič-
na carinska politika ter ustanavljanje konzorcijev kot načina zavarovanja do-
mače industrije, pomenili uvod v državno usmerjano in vodeno ekonomijo v
tridesetih letih (Tattara in Toniolo, 1976, 124–25).
Generalno gledano je tudi v kriznem obdobju italijanska industrija sle-
dila usmeritvi na domači trg, ki se je začela v letih 1926–1927. Ključen element
za ohranjanje rentabilne produkcije je bilo vzdrževanje nizkih stroškov pro-
izvodnje, k čemur sta pripomogli precenjena lira, ki je omogočala nizke cene
uvoza surovin, in državna politika zadrževanja rasti plač. Skupaj s protekcio-
nistično carinsko politiko omejevanja uvoza je bil končni rezultat ta, da so v
omenjenem obdobju cene surovin za industrijo padale hitreje kot cene izdel-
kov in da so se plače znižale za okoli 15 % (Toniolo, 1980, 160–61, 163). Dodat-
no je državna podpora industriji v obliki neposrednih in posrednih subven-
cij ter stimuliranja formiranja konzorcijev in kartelnih dogovorov še okrepila
monopolne pozicije velikih proizvajalcev. Posebej so imele od nizkih cen uvo-
ženih surovin in državne podpore koristi kapitalsko intenzivne industrije, kot
so železarska, kovinska in kemična oz. tudi s carinsko politiko »zaščitene«
industrije. Prav tako so močan razvoj doživele tehnološko sodobne industri-
je, kot so proizvodnja umetnih vlaken, proizvodnja aluminija in cinka ter ke-
mična oz. petrokemična industrija (Zamagni, 1993, 352–53). Po drugi strani
pa so se bolj delovno intenzivne industrije (npr. prehrambena, lesna in obla-
čilna industrija), ki so uporabljale večinoma domače surovine in proizvaja-
le za izvoz, soočale z večjimi padci vrednosti proizvodnje (Tattara in Tonio-
lo, 1976, 130–32).
Za obdobje 1934–1940 je značilen obrat italijanske industrije v smer
ekonomske avtarkije in priprav za vojno. To pomeni zelo striktno omejevanje
uvoza, kar je koristilo predvsem kemični in kovinski industriji, in potencira-
41
