Page 38 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 38
industrializacija in prostor
razdelila pozicije na domačem trgu in tako lahko kontrolirala ponudbo, pov-
praševanje in cene. Finančno so jih podpirale »univerzalne« banke, ki pa so
bile močno zadolžene v tujini, kar jih je naredilo še posebej ranljive ob razpa-
du sistema mednarodnega kreditiranja. Hkrati pa se proizvodnja v teh pano-
gah, ob ohlajevanju mednarodne trgovine konec dvajsetih let, ni preusmerila
na domači trg (kjer je bila kupna moč nižja zaradi nizkih plač), temveč je s po-
močjo državne carinske politike še naprej težila k izvozu, tudi na račun neren-
tabilnih cen izdelkov (Toniolo, 1980, 137–38). Posledica je bila, da je z nasto-
pom krize proizvodnja vseskozi padala in je leta 1934 dosegla raven tiste iz leta
1923/1924. Največji padec so doživele železarska, kovinska in strojna (z lad-
jedelništvom), tekstilna ter gradbena panoga, medtem ko je opaziti majhno
krepitev storitvenega sektorja (Toniolo, 1980, 141–42, 145). Zmanjšanje in-
dustrijske proizvodnje so v BDP-ju, ki je bil leta 1932 malenkost nižji kot leta
1929, kompenzirale solidna raven agrarne produkcije, rast proizvodnje elek-
trične energije in storitvenega sektorja ter sposobnost državne administracije,
da ohranja zaposlovanje. Po drugi strani pa se je v primerjavi z letom 1926 šte-
vilo brezposelnih do leta 1932 podvojilo (Toniolo, 1980, 146).
S krizo izvoza se prav tako zmanjšuje uvoz, medtem ko je konstantno
padanje izvoza do leta 1936 najbolj prizadelo izrazito izvozno usmerjeno tek-
stilno industrijo. V ozračju tarifnih vojn in klirinških sporazumov pa je za-
čela naraščati trgovinska izmenjava z Nemčijo (posebej uvoz), padala pa je z
ZDA (do tedaj najpomembnejšim trgovinskim partnerjem), Francijo in Veli-
ko Britanijo (Toniolo, 1980, 176–78). Pri monetarni politiki je Italija še vedno
vztrajala pri precenjenem tečaju lire, vse do leta 1936. Zato jo lahko prištejemo
h klubu držav, ki so vse do druge polovice tridesetih let vztrajale pri menjalni
vrednosti svoje valute glede na zlato, t. i. gold-exchange standard (poleg Itali-
je so to Francija, Belgija, Nizozemska, Švica in Poljska).44 Kljub takšni pozici-
je lire je bila v obdobju krize italijanska plačilna bilanca izravnana, primarno
zaradi državnega nadziranja trgovinske izmenjave in trga vrednostih papirjev
(Toniolo, 1980, 178, 183–85; Zamagni, 1993, 344). Tudi sicer je Italija še naprej
vodila deflacijsko politiko, z visoko obrestno mero, nizkim domačim povpra-
ševanjem in s proračunskim primanjkljajem.
Italijanska gospodarska politika se v kriznih letih 1929–1934 ni razliko-
vala od politik v drugih evropskih državah in v ZDA. Njena posebnost je v
tem, da je že v letih 1926–1927 začela s takšnimi ukrepi na področju finanč-
ne in trgovinske politike, ki so jih evropske države vsesplošno sprejemale šele
po letu 1930–1931. Po drugi strani pa sta imeli politika deflacije in precenjene
44 Glej tudi Zamagni, 1993, 325, 327.
38
razdelila pozicije na domačem trgu in tako lahko kontrolirala ponudbo, pov-
praševanje in cene. Finančno so jih podpirale »univerzalne« banke, ki pa so
bile močno zadolžene v tujini, kar jih je naredilo še posebej ranljive ob razpa-
du sistema mednarodnega kreditiranja. Hkrati pa se proizvodnja v teh pano-
gah, ob ohlajevanju mednarodne trgovine konec dvajsetih let, ni preusmerila
na domači trg (kjer je bila kupna moč nižja zaradi nizkih plač), temveč je s po-
močjo državne carinske politike še naprej težila k izvozu, tudi na račun neren-
tabilnih cen izdelkov (Toniolo, 1980, 137–38). Posledica je bila, da je z nasto-
pom krize proizvodnja vseskozi padala in je leta 1934 dosegla raven tiste iz leta
1923/1924. Največji padec so doživele železarska, kovinska in strojna (z lad-
jedelništvom), tekstilna ter gradbena panoga, medtem ko je opaziti majhno
krepitev storitvenega sektorja (Toniolo, 1980, 141–42, 145). Zmanjšanje in-
dustrijske proizvodnje so v BDP-ju, ki je bil leta 1932 malenkost nižji kot leta
1929, kompenzirale solidna raven agrarne produkcije, rast proizvodnje elek-
trične energije in storitvenega sektorja ter sposobnost državne administracije,
da ohranja zaposlovanje. Po drugi strani pa se je v primerjavi z letom 1926 šte-
vilo brezposelnih do leta 1932 podvojilo (Toniolo, 1980, 146).
S krizo izvoza se prav tako zmanjšuje uvoz, medtem ko je konstantno
padanje izvoza do leta 1936 najbolj prizadelo izrazito izvozno usmerjeno tek-
stilno industrijo. V ozračju tarifnih vojn in klirinških sporazumov pa je za-
čela naraščati trgovinska izmenjava z Nemčijo (posebej uvoz), padala pa je z
ZDA (do tedaj najpomembnejšim trgovinskim partnerjem), Francijo in Veli-
ko Britanijo (Toniolo, 1980, 176–78). Pri monetarni politiki je Italija še vedno
vztrajala pri precenjenem tečaju lire, vse do leta 1936. Zato jo lahko prištejemo
h klubu držav, ki so vse do druge polovice tridesetih let vztrajale pri menjalni
vrednosti svoje valute glede na zlato, t. i. gold-exchange standard (poleg Itali-
je so to Francija, Belgija, Nizozemska, Švica in Poljska).44 Kljub takšni pozici-
je lire je bila v obdobju krize italijanska plačilna bilanca izravnana, primarno
zaradi državnega nadziranja trgovinske izmenjave in trga vrednostih papirjev
(Toniolo, 1980, 178, 183–85; Zamagni, 1993, 344). Tudi sicer je Italija še naprej
vodila deflacijsko politiko, z visoko obrestno mero, nizkim domačim povpra-
ševanjem in s proračunskim primanjkljajem.
Italijanska gospodarska politika se v kriznih letih 1929–1934 ni razliko-
vala od politik v drugih evropskih državah in v ZDA. Njena posebnost je v
tem, da je že v letih 1926–1927 začela s takšnimi ukrepi na področju finanč-
ne in trgovinske politike, ki so jih evropske države vsesplošno sprejemale šele
po letu 1930–1931. Po drugi strani pa sta imeli politika deflacije in precenjene
44 Glej tudi Zamagni, 1993, 325, 327.
38
