Page 66 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 66
industrializacija in prostor
pitalom 4.800.000 lir, kjer so kot družabniki sodelovala vsa večja gradbena
podjetja iz Vidma (po prvi svetovni vojni je postala delniška družba25). Podje-
tje je izkoriščalo najdišča kamna v dolini pri Torjanu (Torreane), ki jih je po
9 km dolgi žičnici transportiralo do železniške postaje v Čedadu in potem
z vlakom do obrata v Vidmu.26 Leta 1908 ali 1909 je bilo v Čedadu na pobu-
do »Fabbriche riunite di Bergamo« (poznejši »Italcementi«) ustanovljeno
podjetje »S. A. Fabbriche riunite cementi e calce«, ki je izkoriščalo najdišča
v sosednji dolini, pri Št. Petru (San Pietro al Natisone). Leta 1921 pa je bilo us-
tanovljeno še tretje podjetje, komanditna družba »Cementi del Veneto«, s
kapitalom 7.000.000 lir, sedežem v Padovi in z obratom pri Št. Lenartu pri
Čedadu (San Leonardo di Cividale). Število zaposlenih v industriji gradbe-
nih materialov, tako v opekarnah kot cementarnah, je bilo pred prvo svetov-
no vojno nad 3.000 (Parmeggiani, 1966, 70, 71, 115; Archivio C. d. C. U., N.
3508; Archivio C. d. C. U., N. 3518).
Železarska industrija je bila slabo razvita, saj v provinci ni bilo niti naj-
dišč železove rude niti premoga. Leta 1882 je bil v Vidmu postavljen edini ve-
liki železarski obrat za produkcijo izdelkov iz železa in jekla, s pripadajočima
topilnico in delavnico. Podjetje »Società Anonima delle Ferriere di Udine«
je uporabljalo parne stroje z močjo 400 konjev in zaposlovalo 250 delavcev
(Parmeggiani, 1966, 72–73). Finančna skupina Credito Industriale di Venezia
(vodila sta jo Volpi in Cini) je ob koncu prve svetovne vojne postala njegov la-
stnik in ga leta 1929 predala ILVI v obliki podjetja »S. A. Acciaierie Venete A.
V. E.«, ki je združevalo tako železarno v Vidmu kot v Margheri pri Benetkah.
Železarno v Vidmu so v sklopu reorganizacije ILVE kmalu zaprli, njeno de-
javnost pa premestili v Marghero (Confalonieri, 1997b, 116, 136–38, 141, 151).
Od kovinske industrije je v provinci obstajala razpršena množica majhnih de-
lavnic, čeprav je tudi pri njih opazen proces koncentracije in vse večje upora-
be strojev. Število zaposlenih v tej panogi je bilo pred vojno okoli 1.800 (Par-
meggiani, 1966, 74–76).
Tudi kemična industrija je bila slabo razvita, z 21 obrati in samo 620
zaposlenimi leta 1914. Izpostaviti velja tovarno fosfatov Fabbrica Concimi v
Pordenonu (pozneje postane del Montecatini), podjetje za čiščenje gnojnice
v Vidmu (»Società anonima per l’espurgo dei pozzi neri«), tovarno vžiga-
lic in dve papirnici (eno v Vidmu, drugo v Pordenoneju) (Parmeggiani, 1966,
25 Parmeggiani navaja, da je že nastala kot delniška družba (1966, 70).
26 »La Cementi del Friuli invece, forse perché conta fra i suoi soci quasi tutti gli esponenti delle mag-
giori imprese edili di Udine, torva più confacente al caso suo creare lo stabilimento alle porte del
capoluogo, raccordandolo al tronco ferroviario Udine – Cividale, che dovrà eseguire i trasporti
della materia prima.« (Parmeggiani, 1966, 115)
66
pitalom 4.800.000 lir, kjer so kot družabniki sodelovala vsa večja gradbena
podjetja iz Vidma (po prvi svetovni vojni je postala delniška družba25). Podje-
tje je izkoriščalo najdišča kamna v dolini pri Torjanu (Torreane), ki jih je po
9 km dolgi žičnici transportiralo do železniške postaje v Čedadu in potem
z vlakom do obrata v Vidmu.26 Leta 1908 ali 1909 je bilo v Čedadu na pobu-
do »Fabbriche riunite di Bergamo« (poznejši »Italcementi«) ustanovljeno
podjetje »S. A. Fabbriche riunite cementi e calce«, ki je izkoriščalo najdišča
v sosednji dolini, pri Št. Petru (San Pietro al Natisone). Leta 1921 pa je bilo us-
tanovljeno še tretje podjetje, komanditna družba »Cementi del Veneto«, s
kapitalom 7.000.000 lir, sedežem v Padovi in z obratom pri Št. Lenartu pri
Čedadu (San Leonardo di Cividale). Število zaposlenih v industriji gradbe-
nih materialov, tako v opekarnah kot cementarnah, je bilo pred prvo svetov-
no vojno nad 3.000 (Parmeggiani, 1966, 70, 71, 115; Archivio C. d. C. U., N.
3508; Archivio C. d. C. U., N. 3518).
Železarska industrija je bila slabo razvita, saj v provinci ni bilo niti naj-
dišč železove rude niti premoga. Leta 1882 je bil v Vidmu postavljen edini ve-
liki železarski obrat za produkcijo izdelkov iz železa in jekla, s pripadajočima
topilnico in delavnico. Podjetje »Società Anonima delle Ferriere di Udine«
je uporabljalo parne stroje z močjo 400 konjev in zaposlovalo 250 delavcev
(Parmeggiani, 1966, 72–73). Finančna skupina Credito Industriale di Venezia
(vodila sta jo Volpi in Cini) je ob koncu prve svetovne vojne postala njegov la-
stnik in ga leta 1929 predala ILVI v obliki podjetja »S. A. Acciaierie Venete A.
V. E.«, ki je združevalo tako železarno v Vidmu kot v Margheri pri Benetkah.
Železarno v Vidmu so v sklopu reorganizacije ILVE kmalu zaprli, njeno de-
javnost pa premestili v Marghero (Confalonieri, 1997b, 116, 136–38, 141, 151).
Od kovinske industrije je v provinci obstajala razpršena množica majhnih de-
lavnic, čeprav je tudi pri njih opazen proces koncentracije in vse večje upora-
be strojev. Število zaposlenih v tej panogi je bilo pred vojno okoli 1.800 (Par-
meggiani, 1966, 74–76).
Tudi kemična industrija je bila slabo razvita, z 21 obrati in samo 620
zaposlenimi leta 1914. Izpostaviti velja tovarno fosfatov Fabbrica Concimi v
Pordenonu (pozneje postane del Montecatini), podjetje za čiščenje gnojnice
v Vidmu (»Società anonima per l’espurgo dei pozzi neri«), tovarno vžiga-
lic in dve papirnici (eno v Vidmu, drugo v Pordenoneju) (Parmeggiani, 1966,
25 Parmeggiani navaja, da je že nastala kot delniška družba (1966, 70).
26 »La Cementi del Friuli invece, forse perché conta fra i suoi soci quasi tutti gli esponenti delle mag-
giori imprese edili di Udine, torva più confacente al caso suo creare lo stabilimento alle porte del
capoluogo, raccordandolo al tronco ferroviario Udine – Cividale, che dovrà eseguire i trasporti
della materia prima.« (Parmeggiani, 1966, 115)
66
