Page 65 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 65
industrializacija na severnem jadranu
zirani v konzorcij,23 s finančno podporo bank Banca di Udine in Banca del
Friuli. Po uničenju v prvi svetovni vojni so bili obrati obnovljeni in moder-
nizirani (predilnice in sukalnice z okoli 62.000 vreteni, 5 hidroelektričnih
central in ostale delavnice) (Parmeggiani, 1966, 64–65; Zalin, 1997, 639–41,
643–44, 648–49).24 Cotonificio Morganti pa je bil ustanovljen leta 1906 kot
delniška družba s sedežem v Busto Arsiziu pri Milanu, obratom (predilnico
in sukalnico) v Piovega di Gemoni in hidroelektično centralo v Osoppu (tudi
pri Gemoni) (Parmeggiani, 1966, 65; Archivio C. d. C. U., N. 5808). Poleg
navedenih večjih obratov je obstajalo še več srednje velikih in majhnih obra-
tov povsod po provinci (v Vidmu, Tolmeču (Tolmezzo), Huminu (Gemona),
Gradišču ob Soči (Gradisca), Pordenoneju) (Parmeggiani, 1966, 66).
V industriji gradbenih materialov je prevladovala proizvodnja opek, ki
je bila v 19. stoletju na ravni obrtniške produkcije, z veliko množico majhnih
obratov, posejanih po provinci. Tako je leta 1890 obstajalo okoli 170 opekarn
(tu so prišteti tudi obrati, ki so pekli posode), ki so zaposlovale približno 2.500
delavcev, pri čemer je imela velika večina opekarn zaposlenih večje število de-
lavcev samo v sezonskem času. Od večjih obratov lahko omenimo »Società
Veneta per imprese e costruzioni pubbliche« iz Pasiana di Pordenone, ki je
zaposlovala okoli 900 delavcev v neprekinjeni proizvodnji ter je svoje izdel-
ke (opeke, strešnike in podobno) prodajala ne samo po Italiji, temveč tudi v
Austro-Ogrsko, Ameriko in na Bližnji vzhod. Velika obrata, a z dosti manj-
šo produkcijo, sta bila še v Tarčentu kot last podjetja Armellini-Capellari in
družabnikov, ter v Čedadu delniška družba iz Rubignacca. Oba sta zaposlo-
vala okoli 100 delavcev, a s sezonsko proizvodnjo. Več srednje velikih obratov,
ki so imeli zaposlenih okoli 80 delavcev in so razpolagali s sodobnimi peč-
mi za peko, lahko najdemo v občinah Buia, San Giorgio di Nogaro, Caneva,
Codroipo, San Vito al Tagliamento, San Giorgio della Richinvelda in Palma-
nova (Parmeggiani, 1966, 67–70). Lahko vidimo, da so bile opekarne koncen-
trirane v trikotniku Buia–Palmanova–Pordenone z reko Tagliamento v sre-
dini, saj je slednja s svojimi pritoki ponujala primerno surovino (glino). Do
začetka prve svetovne vojne pride do koncentracije opekarn v nekaj večjih ob-
ratih, v skladu s povečano proizvodnjo zaradi razmaha gradbenih dejavnosti
v provinci.
Od podjetij, ki so se ukvarjala s proizvodnjo cementa, je bila prva ko-
manditna družba »Cementi del Friuli«, ustanovljena leta 1907 v Vidmu s ka-
23 Predsednik upravnega odbora, verjetno po prvi svetovni vojni, je bil tudi Elio Morpurgo iz tržaške
družine Morpurgo (Archivio C. d. C. U., N. 4553)
24 Za Cotonificio Udinese glej tudi Manfredi inTomat, 1994, za Cotonificio Veneziano pa Bigatton,
Bordugo in Lutman, 1994.
65
zirani v konzorcij,23 s finančno podporo bank Banca di Udine in Banca del
Friuli. Po uničenju v prvi svetovni vojni so bili obrati obnovljeni in moder-
nizirani (predilnice in sukalnice z okoli 62.000 vreteni, 5 hidroelektričnih
central in ostale delavnice) (Parmeggiani, 1966, 64–65; Zalin, 1997, 639–41,
643–44, 648–49).24 Cotonificio Morganti pa je bil ustanovljen leta 1906 kot
delniška družba s sedežem v Busto Arsiziu pri Milanu, obratom (predilnico
in sukalnico) v Piovega di Gemoni in hidroelektično centralo v Osoppu (tudi
pri Gemoni) (Parmeggiani, 1966, 65; Archivio C. d. C. U., N. 5808). Poleg
navedenih večjih obratov je obstajalo še več srednje velikih in majhnih obra-
tov povsod po provinci (v Vidmu, Tolmeču (Tolmezzo), Huminu (Gemona),
Gradišču ob Soči (Gradisca), Pordenoneju) (Parmeggiani, 1966, 66).
V industriji gradbenih materialov je prevladovala proizvodnja opek, ki
je bila v 19. stoletju na ravni obrtniške produkcije, z veliko množico majhnih
obratov, posejanih po provinci. Tako je leta 1890 obstajalo okoli 170 opekarn
(tu so prišteti tudi obrati, ki so pekli posode), ki so zaposlovale približno 2.500
delavcev, pri čemer je imela velika večina opekarn zaposlenih večje število de-
lavcev samo v sezonskem času. Od večjih obratov lahko omenimo »Società
Veneta per imprese e costruzioni pubbliche« iz Pasiana di Pordenone, ki je
zaposlovala okoli 900 delavcev v neprekinjeni proizvodnji ter je svoje izdel-
ke (opeke, strešnike in podobno) prodajala ne samo po Italiji, temveč tudi v
Austro-Ogrsko, Ameriko in na Bližnji vzhod. Velika obrata, a z dosti manj-
šo produkcijo, sta bila še v Tarčentu kot last podjetja Armellini-Capellari in
družabnikov, ter v Čedadu delniška družba iz Rubignacca. Oba sta zaposlo-
vala okoli 100 delavcev, a s sezonsko proizvodnjo. Več srednje velikih obratov,
ki so imeli zaposlenih okoli 80 delavcev in so razpolagali s sodobnimi peč-
mi za peko, lahko najdemo v občinah Buia, San Giorgio di Nogaro, Caneva,
Codroipo, San Vito al Tagliamento, San Giorgio della Richinvelda in Palma-
nova (Parmeggiani, 1966, 67–70). Lahko vidimo, da so bile opekarne koncen-
trirane v trikotniku Buia–Palmanova–Pordenone z reko Tagliamento v sre-
dini, saj je slednja s svojimi pritoki ponujala primerno surovino (glino). Do
začetka prve svetovne vojne pride do koncentracije opekarn v nekaj večjih ob-
ratih, v skladu s povečano proizvodnjo zaradi razmaha gradbenih dejavnosti
v provinci.
Od podjetij, ki so se ukvarjala s proizvodnjo cementa, je bila prva ko-
manditna družba »Cementi del Friuli«, ustanovljena leta 1907 v Vidmu s ka-
23 Predsednik upravnega odbora, verjetno po prvi svetovni vojni, je bil tudi Elio Morpurgo iz tržaške
družine Morpurgo (Archivio C. d. C. U., N. 4553)
24 Za Cotonificio Udinese glej tudi Manfredi inTomat, 1994, za Cotonificio Veneziano pa Bigatton,
Bordugo in Lutman, 1994.
65
