Page 69 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 69
industrializacija na severnem jadranu
žaško (Provincia di Trieste) in Goriško (Provincia di Gorizia) provinco. Leta
1924 so s priključitvijo Reke Italiji ustanovili še Reško provinco (Provincia di
Fiume ali Provincia del Carnaro), medtem ko so že obstoječi italijanski Fur-
lanski provinci (med vojnama se imenuje Provincia di Udine ali Provincia
del Friuli) dodali več občin iz novih ozemelj (Panjek, 1991, 355; Čermelj, 1945,
5–11; Čermelj, 1965, 11). Celotna Julijska krajina je imela po štetju prebivalstva
leta 1921 901.364 prebivalcev, leta 1910 pa, preračunano po avstrijskem štetju
prebivalstva iz tega leta, 928.579 prebivalcev (Censimento della popolazione
del Regno d’Italia al 1 dicembre 1921, III. Venezia Giulia). Po naslednjem po-
pisu prebivalstva iz leta 1931, ko je bila Julijska krajina že razdeljena na provin-
ce, je bilo na tem območju 958.618 prebivalcev, leta 1936 pa 976.417 (tu je priš-
teta tudi Reška provinca). Če iz popisa leta 1936 odštejemo mesto Reko, kar
nas približa stanju iz leta 1921, dobimo 920.168 prebivalcev. Število prebival-
stva je torej v obdobju 1910–1936 dokaj stagniralo.
Tržaška provinca
Na območju Trsta in Goriške, kjer so potekale vojaške operacije, je bila indu-
strijska infrastruktura precej uničena. Prizadeti so bili tekstilni obrati prede-
lave bombaža (Tržič, Gorica, Ajdovščina, Ajel, Ronke), velik svilarski obrat v
Zagraju, tovarna papirja v Podgori pri Gorici, ladjedelnica in tovarna sode v
Tržiču, različni obrati za proizvodnjo opek, žage in mnogi manjši obrati. Ne-
premičnine so bile ali bombardirane ali pa zasedene s strani vojska in upora-
bljene kot bolnice, skladišča orožja in streliva ter podobno. Dosti večja škoda
je bila zaradi uničene ali demontirane in transportirane opreme, strojev, pre-
voznih sredstev itd. Ocena vojne škode s strani lastnikov je za industrijske ne-
premičnine znašala okoli 32 milijonov, za industrijske in trgovinske premič-
nine pa okoli 225 milijonov, skupaj 257 milijonov lir, kar je 1/5 celotne ocene
vojne škode na privatni lastnini (Panjek, 1991, 361–62, 375). Obnova je bila ži-
vljenjsko odvisna od angažmaja države pri rekonstrukciji javne (transportne
in komunikacijske) infrastrukture in od državnih odškodnin za vojno ško-
do, reguliranih z zakonskimi akti v letih 1919–1920. Celoten bančni sistem
na območju Julijske krajine je bil namreč v povojnem času v obdobju korenite
transformacije, z odhajanjem avstrijskih bank in s prihodom italijanskih bank,
urejanjem stanja z depoziti in krediti ter menjavo valute, tako da so lahko edi-
no velika podjetja oz. veliki obrati računali na podporo bank pri financiranju
svoje obnove (Panjek, 1991, 373–74, 381). Po drugi strani pa so se ravno (trža-
ška) velika industrijska podjetja znašla v težavah, saj so bila po novi italijan-
ski zakonodaji upravičena do vojne odškodnine le v primeru, da so izkazovala
»italijanski značaj« (večina vodstva in delničarjev podjetja je moralo biti itali-
69
žaško (Provincia di Trieste) in Goriško (Provincia di Gorizia) provinco. Leta
1924 so s priključitvijo Reke Italiji ustanovili še Reško provinco (Provincia di
Fiume ali Provincia del Carnaro), medtem ko so že obstoječi italijanski Fur-
lanski provinci (med vojnama se imenuje Provincia di Udine ali Provincia
del Friuli) dodali več občin iz novih ozemelj (Panjek, 1991, 355; Čermelj, 1945,
5–11; Čermelj, 1965, 11). Celotna Julijska krajina je imela po štetju prebivalstva
leta 1921 901.364 prebivalcev, leta 1910 pa, preračunano po avstrijskem štetju
prebivalstva iz tega leta, 928.579 prebivalcev (Censimento della popolazione
del Regno d’Italia al 1 dicembre 1921, III. Venezia Giulia). Po naslednjem po-
pisu prebivalstva iz leta 1931, ko je bila Julijska krajina že razdeljena na provin-
ce, je bilo na tem območju 958.618 prebivalcev, leta 1936 pa 976.417 (tu je priš-
teta tudi Reška provinca). Če iz popisa leta 1936 odštejemo mesto Reko, kar
nas približa stanju iz leta 1921, dobimo 920.168 prebivalcev. Število prebival-
stva je torej v obdobju 1910–1936 dokaj stagniralo.
Tržaška provinca
Na območju Trsta in Goriške, kjer so potekale vojaške operacije, je bila indu-
strijska infrastruktura precej uničena. Prizadeti so bili tekstilni obrati prede-
lave bombaža (Tržič, Gorica, Ajdovščina, Ajel, Ronke), velik svilarski obrat v
Zagraju, tovarna papirja v Podgori pri Gorici, ladjedelnica in tovarna sode v
Tržiču, različni obrati za proizvodnjo opek, žage in mnogi manjši obrati. Ne-
premičnine so bile ali bombardirane ali pa zasedene s strani vojska in upora-
bljene kot bolnice, skladišča orožja in streliva ter podobno. Dosti večja škoda
je bila zaradi uničene ali demontirane in transportirane opreme, strojev, pre-
voznih sredstev itd. Ocena vojne škode s strani lastnikov je za industrijske ne-
premičnine znašala okoli 32 milijonov, za industrijske in trgovinske premič-
nine pa okoli 225 milijonov, skupaj 257 milijonov lir, kar je 1/5 celotne ocene
vojne škode na privatni lastnini (Panjek, 1991, 361–62, 375). Obnova je bila ži-
vljenjsko odvisna od angažmaja države pri rekonstrukciji javne (transportne
in komunikacijske) infrastrukture in od državnih odškodnin za vojno ško-
do, reguliranih z zakonskimi akti v letih 1919–1920. Celoten bančni sistem
na območju Julijske krajine je bil namreč v povojnem času v obdobju korenite
transformacije, z odhajanjem avstrijskih bank in s prihodom italijanskih bank,
urejanjem stanja z depoziti in krediti ter menjavo valute, tako da so lahko edi-
no velika podjetja oz. veliki obrati računali na podporo bank pri financiranju
svoje obnove (Panjek, 1991, 373–74, 381). Po drugi strani pa so se ravno (trža-
ška) velika industrijska podjetja znašla v težavah, saj so bila po novi italijan-
ski zakonodaji upravičena do vojne odškodnine le v primeru, da so izkazovala
»italijanski značaj« (večina vodstva in delničarjev podjetja je moralo biti itali-
69
