Page 70 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 70
industrializacija in prostor
janskih državljanov). Ker so bila ta podjetja finančno in lastninsko močno po-
vezana z avstrijskimi bankami in podjetniki, se je proces »italijanizacije« ter
pridobivanja vojne odškodnine zavlekel vse do konca leta 1923. Za tržaške in-
dustrialce je bilo ključno, da to spremembo lojalnosti od avstrijske na italijan-
sko stran izvedejo tako, da ohranijo svoje vodstvene in lastniške pozicije27 in
da njihova industrija postane del domače, italijanske »nacionalne ekonomi-
je«. Sočasno pa pride do prenosa lastništva tudi pri množici manjših industrij-
skih in trgovinskih podjetih, ki so bila v lasti avstrijskih ali drugih trgovcev
in podjetnikov. Njihovo lastnino so italijanske oblasti sekvestirale ali enostav-
no zasegle in jo potem dale v odkup trgovcem in podjetnikom iz »stare« Ita-
lije, ki so imeli na svoji strani podporo italijanskih oblasti (Panjek, 1991, 384–
87, 412, 413). Skratka, tako podjetniki in trgovci kot bančni zavodi v Trstu so
bili v času menjave lastništva močno ohromljeni v svojem delovanju, saj eno-
stavno niso imeli na razpolago zadostne količine finančnih sredstev za obnovo
in ponovni zagon dejavnosti. Zato so se znašli v slabšem položaju kot banke in
podjetniki iz »stare« Italije, v odvisnosti od vojnih odškodnin oz. italijanske
politike povojne obnove. Primer bančnega zavoda, ki je zašel v težave zaradi
menjave valut in izgube vrednosti premoženja, je Jadranska banka, ki jo je ita-
lijanska politika kot »neitalijanski« element prisilila k propadu in združitvi z
bankoBanca Nazionale del Lavoro leta 192728 (Millo, 1989, 243).
Poseben primer lastninjenja sta bili velika industrija in glavna tržaška
»mešana« banka, Banca Commerciale Triestina (BCT), ki je bila pred vojno
v spregi z avstrijskima Wiener Bankverein in Union Bank med poglavitnimi
investitorji v industrijski sektor. Tako kot velike pomorske družbe, zavaroval-
nice in industrijska podjetja je tudi BCT želela v procesu menjave lastništva
zavarovati svoj položaj v tržaški ekonomiji. Tako je prišlo do konflikta med
BCT oz. vodilnimi tržaškimi trgovci in industrialci ter italijansko naciona-
listično politiko oz. italijanskimi nacionalisti,29 kjer so se prvi borili za oh-
27 »Dimostrare l’unità nazionale del gruppo dirigente può essere un modo per salvaguardare l’inte-
grità dell’impresa attraverso la continuità del gruppo dirigente stesso.« (Millo, 1989, 231–32)
28 »... la paralisi e la soppressione di ogni genere di attività bancaria autonoma slovena o, generalmen-
te, slava, sulla piazza di Trieste … deve essere inquadrata nella politica di terrore e di distruzione di
tutte le istituzioni politiche e culturali slovene, perseguita dal fascismo giuliano sin dalle sue origi-
ni...« (Sapelli, 1990, 55)
29 Med temi sta imela odločilno vlogo »... il tenente colonnello Guido Segre, capo dell’ufficio civi-
le economico-finanziario del commissariato generale della Venezia Giulia.« (Sapelli, 1990, 32); »...
Guido Segre, al cui vaglio e al cui controllo, esercitato in stretto contatto con il ministro del teso-
ro Stringher, sono sottoposte tutte le operazioni di ‘nazionalizzazione’ del capitale nella Venezia
Giulia.« (Millo, 1989, 238) in
»Il conte Salvatore Segrè– già membro della Commissione centrale di patronato del fuoriusciti
adriatici e trentini e dell’Unione nazionale...« (Sapelli, 1990, 35)
70
janskih državljanov). Ker so bila ta podjetja finančno in lastninsko močno po-
vezana z avstrijskimi bankami in podjetniki, se je proces »italijanizacije« ter
pridobivanja vojne odškodnine zavlekel vse do konca leta 1923. Za tržaške in-
dustrialce je bilo ključno, da to spremembo lojalnosti od avstrijske na italijan-
sko stran izvedejo tako, da ohranijo svoje vodstvene in lastniške pozicije27 in
da njihova industrija postane del domače, italijanske »nacionalne ekonomi-
je«. Sočasno pa pride do prenosa lastništva tudi pri množici manjših industrij-
skih in trgovinskih podjetih, ki so bila v lasti avstrijskih ali drugih trgovcev
in podjetnikov. Njihovo lastnino so italijanske oblasti sekvestirale ali enostav-
no zasegle in jo potem dale v odkup trgovcem in podjetnikom iz »stare« Ita-
lije, ki so imeli na svoji strani podporo italijanskih oblasti (Panjek, 1991, 384–
87, 412, 413). Skratka, tako podjetniki in trgovci kot bančni zavodi v Trstu so
bili v času menjave lastništva močno ohromljeni v svojem delovanju, saj eno-
stavno niso imeli na razpolago zadostne količine finančnih sredstev za obnovo
in ponovni zagon dejavnosti. Zato so se znašli v slabšem položaju kot banke in
podjetniki iz »stare« Italije, v odvisnosti od vojnih odškodnin oz. italijanske
politike povojne obnove. Primer bančnega zavoda, ki je zašel v težave zaradi
menjave valut in izgube vrednosti premoženja, je Jadranska banka, ki jo je ita-
lijanska politika kot »neitalijanski« element prisilila k propadu in združitvi z
bankoBanca Nazionale del Lavoro leta 192728 (Millo, 1989, 243).
Poseben primer lastninjenja sta bili velika industrija in glavna tržaška
»mešana« banka, Banca Commerciale Triestina (BCT), ki je bila pred vojno
v spregi z avstrijskima Wiener Bankverein in Union Bank med poglavitnimi
investitorji v industrijski sektor. Tako kot velike pomorske družbe, zavaroval-
nice in industrijska podjetja je tudi BCT želela v procesu menjave lastništva
zavarovati svoj položaj v tržaški ekonomiji. Tako je prišlo do konflikta med
BCT oz. vodilnimi tržaškimi trgovci in industrialci ter italijansko naciona-
listično politiko oz. italijanskimi nacionalisti,29 kjer so se prvi borili za oh-
27 »Dimostrare l’unità nazionale del gruppo dirigente può essere un modo per salvaguardare l’inte-
grità dell’impresa attraverso la continuità del gruppo dirigente stesso.« (Millo, 1989, 231–32)
28 »... la paralisi e la soppressione di ogni genere di attività bancaria autonoma slovena o, generalmen-
te, slava, sulla piazza di Trieste … deve essere inquadrata nella politica di terrore e di distruzione di
tutte le istituzioni politiche e culturali slovene, perseguita dal fascismo giuliano sin dalle sue origi-
ni...« (Sapelli, 1990, 55)
29 Med temi sta imela odločilno vlogo »... il tenente colonnello Guido Segre, capo dell’ufficio civi-
le economico-finanziario del commissariato generale della Venezia Giulia.« (Sapelli, 1990, 32); »...
Guido Segre, al cui vaglio e al cui controllo, esercitato in stretto contatto con il ministro del teso-
ro Stringher, sono sottoposte tutte le operazioni di ‘nazionalizzazione’ del capitale nella Venezia
Giulia.« (Millo, 1989, 238) in
»Il conte Salvatore Segrè– già membro della Commissione centrale di patronato del fuoriusciti
adriatici e trentini e dell’Unione nazionale...« (Sapelli, 1990, 35)
70
