Page 95 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 95
metodološki okvir
novih izdelkov do ponovnega uvoza novih surovin itd. (Jacobs, 1969, 126–
31; 138–40). Poleg trgovine Jacobs izpostavlja še razvoj finančnega sektorja, ki
nastane na temelju že obstoječega industrijskega in trgovinskega sektorja in ki
pripomore k razvoju novih dejavnosti v teh dveh sektorjih (Jacobs, 1969, 208).
Raziskovalne metode
Osnova raziskave je bila analiza delovanja in poslovanja industrijskih podjetij
ter njihovih obratov v izbranem obdobju in prostoru. Podjetja smo razmesti-
li po panogah, pri čemer smo se usmerili v tiste panoge, ki so značilne za pro-
ces industrializacije (npr. železarska in jeklarska, kovinska in strojna, tekstilna,
premogovniška ter industrija pridobivanja in distribucije električne energije)
ali pa specifične za obravnavani prostor (npr. industrija predelave rib, industri-
ja gradbenih materialov, lesna industrija in industrija pridobivanja boksita, si-
licija, svinca ter cinka in živega srebra). Hkrati pa smo, sledeč raziskovalnemu
vprašanju in problemom, želeli zajeti tako industrije, ki so prisotne v mestnem
okolju kot tiste zunaj mest. Pri panogi kovinske in strojne industrije nismo
posebej analizirali ladjedelniške industrije, ampak smo se usmerili na srednje
velika podjetja, ker o ladjedelniški industriji obstaja več dobrih ekonomsko-
-zgodovinskih študij, prav tako pa smo jo posebej predstavili v podpoglavju o
procesu industrializacije v prostoru severovzhodnega Jadrana med obema voj-
nama. Prav tako nismo analizirali skupin podjetij iz prehrambene in kemič-
ne industrije, ki so se ukvarjala s proizvodnjo testenin, rastlinskega olja, varje-
njem piva ali predelavo riža, saj gre za podjetja, ki so imela specifično pozicijo
v okviru tržaške ekonomije in katerih razvoj je v veliki meri podoben razvoju
ključnih industrij v obravnavanem prostoru (glej podpoglavje o ključnih indu-
strijah), zato njihova analiza ne bi bistveno prispevala k raziskovalnemu vpra-
šanju.
V skladu z razmestitvijo po panogah smo ustvarili bazo podatkov o
podjetjih v obdobju 1900–1940. V njo smo vključili podjetja, ki so se v izbra-
nem obdobju in prostoru ukvarjala z industrijsko dejavnostjo. Da bi lahko lo-
čili med industrijo in obrtjo, smo kot selekcijski kriterij uporabili dve meri-
li. Prvo merilo sledi značilnostim industrializacije, predstavljenim na začetku
prejšnjega poglavja, kot sta centralizirani proizvodnja z delitvijo dela in upo-
raba strojev ter mehanske pogonske sile preko izkoriščanja naravnih surovin
(npr. vode). V skladu s tem smo oblikovali nabor kriterijev, ki jih je uporabljal
avstro-ogrski Industrial Act iz leta 1883 (Good, 1984, 193) za ločevanje med
obrtniškimi in industrijskimi obrati. Podjetja, ki so razpolagala z zaključe-
nim obratom z najmanj 20 zaposlenimi delavci, poznala delitev dela ter upo-
95
novih izdelkov do ponovnega uvoza novih surovin itd. (Jacobs, 1969, 126–
31; 138–40). Poleg trgovine Jacobs izpostavlja še razvoj finančnega sektorja, ki
nastane na temelju že obstoječega industrijskega in trgovinskega sektorja in ki
pripomore k razvoju novih dejavnosti v teh dveh sektorjih (Jacobs, 1969, 208).
Raziskovalne metode
Osnova raziskave je bila analiza delovanja in poslovanja industrijskih podjetij
ter njihovih obratov v izbranem obdobju in prostoru. Podjetja smo razmesti-
li po panogah, pri čemer smo se usmerili v tiste panoge, ki so značilne za pro-
ces industrializacije (npr. železarska in jeklarska, kovinska in strojna, tekstilna,
premogovniška ter industrija pridobivanja in distribucije električne energije)
ali pa specifične za obravnavani prostor (npr. industrija predelave rib, industri-
ja gradbenih materialov, lesna industrija in industrija pridobivanja boksita, si-
licija, svinca ter cinka in živega srebra). Hkrati pa smo, sledeč raziskovalnemu
vprašanju in problemom, želeli zajeti tako industrije, ki so prisotne v mestnem
okolju kot tiste zunaj mest. Pri panogi kovinske in strojne industrije nismo
posebej analizirali ladjedelniške industrije, ampak smo se usmerili na srednje
velika podjetja, ker o ladjedelniški industriji obstaja več dobrih ekonomsko-
-zgodovinskih študij, prav tako pa smo jo posebej predstavili v podpoglavju o
procesu industrializacije v prostoru severovzhodnega Jadrana med obema voj-
nama. Prav tako nismo analizirali skupin podjetij iz prehrambene in kemič-
ne industrije, ki so se ukvarjala s proizvodnjo testenin, rastlinskega olja, varje-
njem piva ali predelavo riža, saj gre za podjetja, ki so imela specifično pozicijo
v okviru tržaške ekonomije in katerih razvoj je v veliki meri podoben razvoju
ključnih industrij v obravnavanem prostoru (glej podpoglavje o ključnih indu-
strijah), zato njihova analiza ne bi bistveno prispevala k raziskovalnemu vpra-
šanju.
V skladu z razmestitvijo po panogah smo ustvarili bazo podatkov o
podjetjih v obdobju 1900–1940. V njo smo vključili podjetja, ki so se v izbra-
nem obdobju in prostoru ukvarjala z industrijsko dejavnostjo. Da bi lahko lo-
čili med industrijo in obrtjo, smo kot selekcijski kriterij uporabili dve meri-
li. Prvo merilo sledi značilnostim industrializacije, predstavljenim na začetku
prejšnjega poglavja, kot sta centralizirani proizvodnja z delitvijo dela in upo-
raba strojev ter mehanske pogonske sile preko izkoriščanja naravnih surovin
(npr. vode). V skladu s tem smo oblikovali nabor kriterijev, ki jih je uporabljal
avstro-ogrski Industrial Act iz leta 1883 (Good, 1984, 193) za ločevanje med
obrtniškimi in industrijskimi obrati. Podjetja, ki so razpolagala z zaključe-
nim obratom z najmanj 20 zaposlenimi delavci, poznala delitev dela ter upo-
95
