Page 37 - Uran Maravić, Maja. Kategorizacija nastanitvenih obratov. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2016
P. 37
kategorizacija nastanitvenih obratov v sloveniji
Gregor Jamnik, predsednik Združenja hotelirjev Slovenije, v reviji Gost (Ertl, 2016)
pojasnjuje, da raziskava mnenj o kategorizaciji med slovenskimi hotelirji iz leta 2014 kaže,
da si slovenski hotelirji želijo mednarodnih standardov. Po njegovih besedah to govori v
prid potrebi spremembi pravilnika o kategorizaciji. Jamnik (v Ertl, 2016) pravi:
»Gre za strateško vprašanje, ali želimo v slovenski turizem vpeljati mednarodne
hotelske standarde kakovosti. Trenutek za kaj takšnega nikoli ni pravi. Dejstvo je, da si
lahko mednarodne franšize ali upravljavske pogodbe s svetovnimi verigami privošči le
malo slovenskih hotelov, zato je uvedba sistema Hotelstars še posebej pomembna za
ugled slovenskega hotelirstva, predvsem za vse tiste hotele, ki se v verige ne nameravajo
vključevati. Sistem Hotelstars je v veliko tehničnih elementih, kot je velikost sob,
blažji kot slovenski kategorizacijski sistem, je pa lahko dražji za izvajanje, saj se zahteva
veliko storitev, ki zahtevajo večje število delovnih mest. Bolj kot vsebina problematičen
postopek sedanje kategorizacije. Moti možnost samoocenitve nastanitvenih obratov,
ki imajo manj kot štiri zvezdice, pa tudi nadzor, ki se opravlja samo enkrat v petih letih.
Če se že primerjamo s standardi v mednarodnih verigah – tam poteka nadzor enkrat
do dvakrat na leto. Velikokrat, predvsem v hotelih višje kategorije, se zgodi, da je med
nadzorom nacionalne kategorizacije zagotovljen ves nabor storitev, po koncu nadzora
pa hotelirji, predvsem zaradi nižanja stroškov, določene storitve opustijo. Če bi želeli
oceniti na primer ustrežljivost zaposlenih, odzivnost, poznavanje storitev, kakšnokoli
izvajanje storitev, bi morali ocenjevalci kategorizacije to oceno izvajati kot skriti gosti,
kar pa v našem sistemu kategorizacije ni mogoče. Kot drugo možnost Jamnik omenja
najem raznih podjetij oz. agencij, ki ocenjujejo kakovosti storitev s pomočjo skritega
gosta. Vendar težko verjamem v objektivnost, celovitost in neodvisnost takšnih
poročil. Lahko bi podjetje ponavljalo skritega gosta, dokler ne bi dobilo želene ocene.«
Helena Cvikl, usposobljena ocenjevalka, soavtorica sistema iz 2008 in direktorica
Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor, meni, da obveznega sistema ne bi
potrebovali, če bi bili naši lastniki in management turističnih podjetij ozaveščeni in zave-
zani h kakovosti (Ertl, 2016). Razlika je, po njenem mnenju, če nekaj delaš zaradi regulative
ali zato, ker veš, da boš z višjimi standardi dosegal višje cene in posledično uspešneje poslo-
val. Mnenja je tudi, da bi bil nivo kakovosti brez obveznega sistema samo nižji.
Cvikl, Rumbak, Šuligoj in Uran Maravić, vsi usposobljeni ocenjevalci in poznaval-
ci kakovosti v turizmu, v svojih različnih delih poudarjajo (Uran, 2003, 2006, 2008; Rum-
bak, 2009, 2012; Šuligoj, 2009; Cvikl, 2000), da s kategorizacijo in podeljevanjem zvezdic
zagotavljamo tehnično kakovost v nastanitvenih obratih, medtem ko je funkcionalna ka-
kovost (način izvajanja storitev kot npr. prijaznost, urejenost osebja) v rokah podjetja.
Večkrat se je na strokovnih konferencah razpravljalo o sistemu kategorizacije. Vselej
je bila med kritikami obstoječega sistema tudi opazka, da je slovenski kategorizacijski sis-
tem preveč tehnično naravnan, manjka mu mehkih elementov. Temu pritrjuje tudi Cvikl
(Ertl, 2016):
»Sistem kategorizacije, ki smo ga postavljali pred osmimi leti, je sicer vseboval
nekaj mehkih elementov, a se gospodarstvo z njimi ni strinjalo, saj naj bi temeljili na
subjektivni presoji ocenjevalcev. Ker je težko postaviti oprijemljiva merila, na podlagi
37
Gregor Jamnik, predsednik Združenja hotelirjev Slovenije, v reviji Gost (Ertl, 2016)
pojasnjuje, da raziskava mnenj o kategorizaciji med slovenskimi hotelirji iz leta 2014 kaže,
da si slovenski hotelirji želijo mednarodnih standardov. Po njegovih besedah to govori v
prid potrebi spremembi pravilnika o kategorizaciji. Jamnik (v Ertl, 2016) pravi:
»Gre za strateško vprašanje, ali želimo v slovenski turizem vpeljati mednarodne
hotelske standarde kakovosti. Trenutek za kaj takšnega nikoli ni pravi. Dejstvo je, da si
lahko mednarodne franšize ali upravljavske pogodbe s svetovnimi verigami privošči le
malo slovenskih hotelov, zato je uvedba sistema Hotelstars še posebej pomembna za
ugled slovenskega hotelirstva, predvsem za vse tiste hotele, ki se v verige ne nameravajo
vključevati. Sistem Hotelstars je v veliko tehničnih elementih, kot je velikost sob,
blažji kot slovenski kategorizacijski sistem, je pa lahko dražji za izvajanje, saj se zahteva
veliko storitev, ki zahtevajo večje število delovnih mest. Bolj kot vsebina problematičen
postopek sedanje kategorizacije. Moti možnost samoocenitve nastanitvenih obratov,
ki imajo manj kot štiri zvezdice, pa tudi nadzor, ki se opravlja samo enkrat v petih letih.
Če se že primerjamo s standardi v mednarodnih verigah – tam poteka nadzor enkrat
do dvakrat na leto. Velikokrat, predvsem v hotelih višje kategorije, se zgodi, da je med
nadzorom nacionalne kategorizacije zagotovljen ves nabor storitev, po koncu nadzora
pa hotelirji, predvsem zaradi nižanja stroškov, določene storitve opustijo. Če bi želeli
oceniti na primer ustrežljivost zaposlenih, odzivnost, poznavanje storitev, kakšnokoli
izvajanje storitev, bi morali ocenjevalci kategorizacije to oceno izvajati kot skriti gosti,
kar pa v našem sistemu kategorizacije ni mogoče. Kot drugo možnost Jamnik omenja
najem raznih podjetij oz. agencij, ki ocenjujejo kakovosti storitev s pomočjo skritega
gosta. Vendar težko verjamem v objektivnost, celovitost in neodvisnost takšnih
poročil. Lahko bi podjetje ponavljalo skritega gosta, dokler ne bi dobilo želene ocene.«
Helena Cvikl, usposobljena ocenjevalka, soavtorica sistema iz 2008 in direktorica
Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor, meni, da obveznega sistema ne bi
potrebovali, če bi bili naši lastniki in management turističnih podjetij ozaveščeni in zave-
zani h kakovosti (Ertl, 2016). Razlika je, po njenem mnenju, če nekaj delaš zaradi regulative
ali zato, ker veš, da boš z višjimi standardi dosegal višje cene in posledično uspešneje poslo-
val. Mnenja je tudi, da bi bil nivo kakovosti brez obveznega sistema samo nižji.
Cvikl, Rumbak, Šuligoj in Uran Maravić, vsi usposobljeni ocenjevalci in poznaval-
ci kakovosti v turizmu, v svojih različnih delih poudarjajo (Uran, 2003, 2006, 2008; Rum-
bak, 2009, 2012; Šuligoj, 2009; Cvikl, 2000), da s kategorizacijo in podeljevanjem zvezdic
zagotavljamo tehnično kakovost v nastanitvenih obratih, medtem ko je funkcionalna ka-
kovost (način izvajanja storitev kot npr. prijaznost, urejenost osebja) v rokah podjetja.
Večkrat se je na strokovnih konferencah razpravljalo o sistemu kategorizacije. Vselej
je bila med kritikami obstoječega sistema tudi opazka, da je slovenski kategorizacijski sis-
tem preveč tehnično naravnan, manjka mu mehkih elementov. Temu pritrjuje tudi Cvikl
(Ertl, 2016):
»Sistem kategorizacije, ki smo ga postavljali pred osmimi leti, je sicer vseboval
nekaj mehkih elementov, a se gospodarstvo z njimi ni strinjalo, saj naj bi temeljili na
subjektivni presoji ocenjevalcev. Ker je težko postaviti oprijemljiva merila, na podlagi
37
