Page 128 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 128
krvavi poljub svobode
Najvišja možna kazen v Beneški republiki je bila najprej deset, nato dva-
najst let veslanja, v drugih sredozemskih državah pa so poznali tudi dosmrt-
ne obsodbe na galejo. Slednja v beneškem sistemu niti ni bila potrebna, saj so
tudi prisilnim galjotom zaračunavali sodne stroške, stroške prevoza do galeje
ter stroške preskrbe in oskrbe, ki so skupaj zlahka presegli njihovo borno pla-
čo in jih tako priklenili na galejo po istem principu zadolževanja, kot smo ga
videli na delu pri svobodnih galjotih. To pomeni, da so prisilni galjoti marsi-
kdaj ostajali na galeji tudi po izteku svoje obsodbe in je na to beneška oblast
tudi računala. Če po prestani kazni niso zmogli odplačati nakopičenega dol-
ga, so ga namreč morali z nadaljnjim, pogosto večletnim veslanjem. Marsik-
daj so na galeji ostali še dlje, tudi vse življenje, ker so se s časom tako »privadili
na tisto delo in tisto bedo«, da se niso znali več preživljati na drug način ( fino
che assueffatti all‘esercito, et a quella miseria /…/ non sanno vivere altrove che
in galera). Komisar armade Giovanni Pasqualigo, kateremu je bila namenje-
na pošiljka, ki jo je prevažala galeja Loredana, je le nekaj mesecev po uporu
leta 1605 prisline galjote opisal kot »brez upanja, da bi dosegli svojo svobo-
do, ne glede na to, kako dolgo bi služili, in zaradi njihove revščine toliko manj
s plačilom /…/, saj ni mogoče, da bi kdaj poplačali dolg do javne uprave, ki so
ga nakopičili s stroški za sojenja, prevoze, nagrade za aretacijo, oblačila, pon-
jave, zdravnike in brivce, niti z osmimi lirami vsakih triintrideset dni«, koli-
kor so prejemali potem, ko so odslužili kazen, kot svobodni galjoti.25 Tudi na
galeji Loredani so bili prisotni galjoti, ki so že odslužili svojo kazen, a so osta-
jali za veslom.
A prisilni galjoti na beneških galejah niso bili le podložniki sv. Mar-
ka, obsojeni na sodiščih Serenissime. Številni so izvirali iz drugih držav, tako
z italijanskega polotoka kakor iz nemških dežel onkraj Alp. Med italijanski-
mi porekli so bili posebej številni prisilni galjoti iz severnoitalijanskih držav
oziroma vojvodin v Padski nižini, kot so Mantova, Modena in Parma. Kaz
njence so tuje države Benetkam prodajale, ceno odkupa in stroške prevoza do
Benetk pa so nato zaračunavali samim galjotom, ki so morali znesek poravna-
ti z veslanjem.26 Tako sliko potrjuje tudi naša galeja Loredana, na kateri pa je
bilo tudi več galjotov iz južne Italije in nekaj iz habsburških dežel. Včasih so
avstrijski nadvojvode in fevdalni gospodi iz habsburških dežel predajali svo-
je kaznjence Benečanom za veslače na njihovih galejah, in sicer tako iz bližn-
jih obmejnih krajev (npr. habsburška Istra) kakor iz bolj oddaljenih dežel, kot
25 Poročilo Antonio Civran, Kapitan zaliva, v Lo Basso, Uomini da remo, 142; prav tam, 149. Poročilo
Giovanni Pasqualigo (Komisar armade, 19. november 1605), v Tenenti, Venezia e i corsari, 150. O gal-
jotih kaznjencih tudi že Klen, Šćavunska vesla, 161–170.
26 Lo Basso, Uomini da remo, 156–161.
128
Najvišja možna kazen v Beneški republiki je bila najprej deset, nato dva-
najst let veslanja, v drugih sredozemskih državah pa so poznali tudi dosmrt-
ne obsodbe na galejo. Slednja v beneškem sistemu niti ni bila potrebna, saj so
tudi prisilnim galjotom zaračunavali sodne stroške, stroške prevoza do galeje
ter stroške preskrbe in oskrbe, ki so skupaj zlahka presegli njihovo borno pla-
čo in jih tako priklenili na galejo po istem principu zadolževanja, kot smo ga
videli na delu pri svobodnih galjotih. To pomeni, da so prisilni galjoti marsi-
kdaj ostajali na galeji tudi po izteku svoje obsodbe in je na to beneška oblast
tudi računala. Če po prestani kazni niso zmogli odplačati nakopičenega dol-
ga, so ga namreč morali z nadaljnjim, pogosto večletnim veslanjem. Marsik-
daj so na galeji ostali še dlje, tudi vse življenje, ker so se s časom tako »privadili
na tisto delo in tisto bedo«, da se niso znali več preživljati na drug način ( fino
che assueffatti all‘esercito, et a quella miseria /…/ non sanno vivere altrove che
in galera). Komisar armade Giovanni Pasqualigo, kateremu je bila namenje-
na pošiljka, ki jo je prevažala galeja Loredana, je le nekaj mesecev po uporu
leta 1605 prisline galjote opisal kot »brez upanja, da bi dosegli svojo svobo-
do, ne glede na to, kako dolgo bi služili, in zaradi njihove revščine toliko manj
s plačilom /…/, saj ni mogoče, da bi kdaj poplačali dolg do javne uprave, ki so
ga nakopičili s stroški za sojenja, prevoze, nagrade za aretacijo, oblačila, pon-
jave, zdravnike in brivce, niti z osmimi lirami vsakih triintrideset dni«, koli-
kor so prejemali potem, ko so odslužili kazen, kot svobodni galjoti.25 Tudi na
galeji Loredani so bili prisotni galjoti, ki so že odslužili svojo kazen, a so osta-
jali za veslom.
A prisilni galjoti na beneških galejah niso bili le podložniki sv. Mar-
ka, obsojeni na sodiščih Serenissime. Številni so izvirali iz drugih držav, tako
z italijanskega polotoka kakor iz nemških dežel onkraj Alp. Med italijanski-
mi porekli so bili posebej številni prisilni galjoti iz severnoitalijanskih držav
oziroma vojvodin v Padski nižini, kot so Mantova, Modena in Parma. Kaz
njence so tuje države Benetkam prodajale, ceno odkupa in stroške prevoza do
Benetk pa so nato zaračunavali samim galjotom, ki so morali znesek poravna-
ti z veslanjem.26 Tako sliko potrjuje tudi naša galeja Loredana, na kateri pa je
bilo tudi več galjotov iz južne Italije in nekaj iz habsburških dežel. Včasih so
avstrijski nadvojvode in fevdalni gospodi iz habsburških dežel predajali svo-
je kaznjence Benečanom za veslače na njihovih galejah, in sicer tako iz bližn-
jih obmejnih krajev (npr. habsburška Istra) kakor iz bolj oddaljenih dežel, kot
25 Poročilo Antonio Civran, Kapitan zaliva, v Lo Basso, Uomini da remo, 142; prav tam, 149. Poročilo
Giovanni Pasqualigo (Komisar armade, 19. november 1605), v Tenenti, Venezia e i corsari, 150. O gal-
jotih kaznjencih tudi že Klen, Šćavunska vesla, 161–170.
26 Lo Basso, Uomini da remo, 156–161.
128
