Page 130 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 130
krvavi poljub svobode
Tako domači kot tuji prisilni galjoti na beneških galejah so imeli le dve
možnosti, kako ponovno priti na svobodo: poplačati dolgove z veslanjem ali
biti pomiloščeni. Tretja možnost je bil beg,35 kot v našem primeru galeje Lo-
redane. Begi galjotov z beneških galej so sicer bili razmeroma pogosti, včasih
tudi »množični«, a kljub temu je bil primer upora in bega z galeje Loredane
ocenjen kot »najspektakularnejši dogodek te vrste«.36
Podobno kot je primanjkovalo svobodnih galjotov, ki so jih zaradi tega
soprakomiti »pograbili kot dragocene dragulje«, je primanjkovalo tudi prisil-
nih. Poleg tega, da je bila njihova smrtnost zelo visoka, kot smo že videli, so
nekateri bežali, drugi pa vendarle uspeli odslužiti svojo kazen in odšli. Zato
je bilo na nekaterih galejah namesto predvidenih 160 le 100 do 120 kaznjen-
cev. Tako je kakih deset dni pred begom z galeje Loredane generalni provedi-
tor za morje Filippo Pasqualigo v že omenjenem poročilu opozarjal, kako so
le s težavo zapolnjevali redne potrebe po prisilnih galjotih na »tankih« gale-
jah.37 V takih razmerah je izguba cele posadke veslačev, ki se je zgodila takoj
zatem, pomenila toliko večji udarec, in sicer ne le za družinsko blagajno Lore-
danovih, temveč tudi za interese države in potrebe celotnega sistema, in to v
obdobju, ko je bil izpostavljen posebej močnim pritiskom gusarjev, kot bomo
še ugotovili.
Med šibke točke sistema so sodile tudi neposlušnost, samovolja in sa-
movšečnost soprakomitov. Vse beneške galeje so imele trup in vesla prebarva-
na z rdečo barvo, soprakomiti pa so kljub prepovedim krmo radi dodatno pre-
barvali v zlato.38 Soprakomiti so bili praviloma pripadniki vidnejših plemiških
rodbin iz Benetk, na ta položaj pa jih je imenoval senat republike. Njim je
pripadala vsaka disciplinska, politična, tehnična in vojaška odločitev, bili so
»absolutni gospodarji galeje«, saj na plovilu niso imeli po položaju in sta-
nu enakovrednega sogovornika. Tudi nadrejeni poveljniki skupin, katerim so
pripadali, so se do njih vedli kot »kolegi«, saj so pripadali »istemu, ozkemu
krogu vodilnega razreda«, včasih so si bili celo sorodniki ali prijatelji, drugič
so se mladi soprakomiti zavedali, »da pripadajo plemenitejši ali močnejši dru-
žini ali krogu kot njihov poveljnik«. Pogosto so zapuščali območja, ki bi jih
morali nadzorovati, in so s svojimi galejami brez dovoljenja zapluli na primer
v Istro ali v okolico Benetk. Posebej radi so se zadrževali v Istri, kot se je mar-
35 Lo Basso, Uomini da remo, 154.
36 Klen, Galije i galijoti iz Istre, 270–271; Klen, Šćavunska vesla, 159–160. »Leta 1533 je z galeje Morosi-
ni pobegnilo 60 galjotov, ki so vsi bili iz Istre«, Klen, Galijoti i ratni brodovi, 135, kjer navaja tudi, da se
je o uporu na galeji Loredani leta 1605 »ohranila zelo obsežna dokumentacija«.
37 Tenenti, Venezia e i corsari, 151.
38 Lo Basso, Uomini da remo, 146.
130
Tako domači kot tuji prisilni galjoti na beneških galejah so imeli le dve
možnosti, kako ponovno priti na svobodo: poplačati dolgove z veslanjem ali
biti pomiloščeni. Tretja možnost je bil beg,35 kot v našem primeru galeje Lo-
redane. Begi galjotov z beneških galej so sicer bili razmeroma pogosti, včasih
tudi »množični«, a kljub temu je bil primer upora in bega z galeje Loredane
ocenjen kot »najspektakularnejši dogodek te vrste«.36
Podobno kot je primanjkovalo svobodnih galjotov, ki so jih zaradi tega
soprakomiti »pograbili kot dragocene dragulje«, je primanjkovalo tudi prisil-
nih. Poleg tega, da je bila njihova smrtnost zelo visoka, kot smo že videli, so
nekateri bežali, drugi pa vendarle uspeli odslužiti svojo kazen in odšli. Zato
je bilo na nekaterih galejah namesto predvidenih 160 le 100 do 120 kaznjen-
cev. Tako je kakih deset dni pred begom z galeje Loredane generalni provedi-
tor za morje Filippo Pasqualigo v že omenjenem poročilu opozarjal, kako so
le s težavo zapolnjevali redne potrebe po prisilnih galjotih na »tankih« gale-
jah.37 V takih razmerah je izguba cele posadke veslačev, ki se je zgodila takoj
zatem, pomenila toliko večji udarec, in sicer ne le za družinsko blagajno Lore-
danovih, temveč tudi za interese države in potrebe celotnega sistema, in to v
obdobju, ko je bil izpostavljen posebej močnim pritiskom gusarjev, kot bomo
še ugotovili.
Med šibke točke sistema so sodile tudi neposlušnost, samovolja in sa-
movšečnost soprakomitov. Vse beneške galeje so imele trup in vesla prebarva-
na z rdečo barvo, soprakomiti pa so kljub prepovedim krmo radi dodatno pre-
barvali v zlato.38 Soprakomiti so bili praviloma pripadniki vidnejših plemiških
rodbin iz Benetk, na ta položaj pa jih je imenoval senat republike. Njim je
pripadala vsaka disciplinska, politična, tehnična in vojaška odločitev, bili so
»absolutni gospodarji galeje«, saj na plovilu niso imeli po položaju in sta-
nu enakovrednega sogovornika. Tudi nadrejeni poveljniki skupin, katerim so
pripadali, so se do njih vedli kot »kolegi«, saj so pripadali »istemu, ozkemu
krogu vodilnega razreda«, včasih so si bili celo sorodniki ali prijatelji, drugič
so se mladi soprakomiti zavedali, »da pripadajo plemenitejši ali močnejši dru-
žini ali krogu kot njihov poveljnik«. Pogosto so zapuščali območja, ki bi jih
morali nadzorovati, in so s svojimi galejami brez dovoljenja zapluli na primer
v Istro ali v okolico Benetk. Posebej radi so se zadrževali v Istri, kot se je mar-
35 Lo Basso, Uomini da remo, 154.
36 Klen, Galije i galijoti iz Istre, 270–271; Klen, Šćavunska vesla, 159–160. »Leta 1533 je z galeje Morosi-
ni pobegnilo 60 galjotov, ki so vsi bili iz Istre«, Klen, Galijoti i ratni brodovi, 135, kjer navaja tudi, da se
je o uporu na galeji Loredani leta 1605 »ohranila zelo obsežna dokumentacija«.
37 Tenenti, Venezia e i corsari, 151.
38 Lo Basso, Uomini da remo, 146.
130
