Page 129 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 129
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
je primer kaznjenca iz Brna, ki je bil leta 1651 predan v Kopru.27 Leta 1675 je
bilo po naročilu iz neapeljskega kraljestva preko Trsta in Pescare poslanih 42
madžarskih kaznjencev, protestantskih pastorjev, obsojenih iz verskih razlo-
gov, od katerih je živih na cilj prispelo le 29. Ti so bili prodani po 50 tolarjev
na glavo, a že nekaj mesecev zatem so bili izpuščeni po posredovanju nemških
trgovcev v Neaplju. 28
Prisotnost veslačev iz slovenskih krajev izven Istre je izpričana v pri-
merih, kjer se omenjajo galjoti z območja Trsta, Prema, Rodika, Sežane, To-
maja, Gorice, Krmina, Ljubljane, Metlike in Beljaka, ki pa izhajajo iz obdobja
1353–1364,29 ko habsburški nadvojvode svojih dednih avstrijskih dežel še niso
razširili do jadranskih obal. Morje so namreč prvič dosegli leta 1366, ko so se
Devinski gospodje podvrgli Habsburžanom z vsemi svojimi posestvi, ki so vkl-
jučevala Devin (z obalo v Tržaškem zalivu), Senožeče, Prem ter Reko, Kastav
in druge kraje ob obalah Kvarnerskega zaliva.30 Je pa znan kasnejši primer, ko
se je leta 1484 uprla posadka beneške galeje Duoda, na kateri so bili med dru-
gimi Jakob in Jurij iz Ljubljane, Štefan iz Kranja in Ivan iz (verjetno) Kanala.31
Zabeležen je ostal tudi primer obsojenca na galejo iz Gorice leta 1671 (duhov-
nik Petejan), in sicer celo v obliki risbe izpod peresa Ivana Marije Marušiča.32
Poleg navedenih izvorov so se na beneških galejah včasih znašli tudi turški voj-
ni ujetniki, ki jih najdemo tudi na galeji Loredani v vlogi »sužnjev«.33
Pošiljanje kaznjencev iz slovenskih dežel na galeje sicer poznamo iz pri-
mera obsojencev za kmečki upor leta 1635. V devinskem arhivu se je ohranil
računovodski zapis, iz katerega izhaja, da je dne 14. oktobra 1635 »v Devin
prispel cenjeni gospod grof Ivan Filip /…/ s puntarji, ki so bili vkrcani« (con li
punteri, quali furono inbarcati). V Devinu so »puntarji«, bilo jih je enajst, za
hrano dobili kruha in repe. Povsem očitno je šlo za obsojence za kmečki upor
leta 1635, kam so jih odpeljali, pa ni znano. Na podlagi količine vkrcane hrane
za 51 vojakov, ki so jih spremljali (300 hlebov kruha, 128 liber oz. 38,5 kg sira,
200 cipljev in sod vina), pa je mogoče sklepati, da so bili namenjeni na nekoli-
ko daljšo plovbo in ne na bližnje beneške obale ali v Benetke, torej po vsej ver-
jetnosti ne na beneške galeje.34
27 Klen, Šćavunska vesla, 170–171.
28 Lo Basso, Uomini da remo, 330.
29 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 117–119.
30 Štih, Srednjeveške goriške študije, 160, 172.
31 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 117. Glej tudi Gestrin, Slovanske migracije, 38, 111 in 186.
32 Marussig, Le morti violente, str. 72.
33 O suženjstvu v Beneški republiki, tudi v povezavi z gusarstvom, Pelizza, Riammessi a respirare.
34 AST, ATTA, b. 91.2. Glej tudi Panjek, Čeč, Homo staturae altae.
129
je primer kaznjenca iz Brna, ki je bil leta 1651 predan v Kopru.27 Leta 1675 je
bilo po naročilu iz neapeljskega kraljestva preko Trsta in Pescare poslanih 42
madžarskih kaznjencev, protestantskih pastorjev, obsojenih iz verskih razlo-
gov, od katerih je živih na cilj prispelo le 29. Ti so bili prodani po 50 tolarjev
na glavo, a že nekaj mesecev zatem so bili izpuščeni po posredovanju nemških
trgovcev v Neaplju. 28
Prisotnost veslačev iz slovenskih krajev izven Istre je izpričana v pri-
merih, kjer se omenjajo galjoti z območja Trsta, Prema, Rodika, Sežane, To-
maja, Gorice, Krmina, Ljubljane, Metlike in Beljaka, ki pa izhajajo iz obdobja
1353–1364,29 ko habsburški nadvojvode svojih dednih avstrijskih dežel še niso
razširili do jadranskih obal. Morje so namreč prvič dosegli leta 1366, ko so se
Devinski gospodje podvrgli Habsburžanom z vsemi svojimi posestvi, ki so vkl-
jučevala Devin (z obalo v Tržaškem zalivu), Senožeče, Prem ter Reko, Kastav
in druge kraje ob obalah Kvarnerskega zaliva.30 Je pa znan kasnejši primer, ko
se je leta 1484 uprla posadka beneške galeje Duoda, na kateri so bili med dru-
gimi Jakob in Jurij iz Ljubljane, Štefan iz Kranja in Ivan iz (verjetno) Kanala.31
Zabeležen je ostal tudi primer obsojenca na galejo iz Gorice leta 1671 (duhov-
nik Petejan), in sicer celo v obliki risbe izpod peresa Ivana Marije Marušiča.32
Poleg navedenih izvorov so se na beneških galejah včasih znašli tudi turški voj-
ni ujetniki, ki jih najdemo tudi na galeji Loredani v vlogi »sužnjev«.33
Pošiljanje kaznjencev iz slovenskih dežel na galeje sicer poznamo iz pri-
mera obsojencev za kmečki upor leta 1635. V devinskem arhivu se je ohranil
računovodski zapis, iz katerega izhaja, da je dne 14. oktobra 1635 »v Devin
prispel cenjeni gospod grof Ivan Filip /…/ s puntarji, ki so bili vkrcani« (con li
punteri, quali furono inbarcati). V Devinu so »puntarji«, bilo jih je enajst, za
hrano dobili kruha in repe. Povsem očitno je šlo za obsojence za kmečki upor
leta 1635, kam so jih odpeljali, pa ni znano. Na podlagi količine vkrcane hrane
za 51 vojakov, ki so jih spremljali (300 hlebov kruha, 128 liber oz. 38,5 kg sira,
200 cipljev in sod vina), pa je mogoče sklepati, da so bili namenjeni na nekoli-
ko daljšo plovbo in ne na bližnje beneške obale ali v Benetke, torej po vsej ver-
jetnosti ne na beneške galeje.34
27 Klen, Šćavunska vesla, 170–171.
28 Lo Basso, Uomini da remo, 330.
29 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 117–119.
30 Štih, Srednjeveške goriške študije, 160, 172.
31 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, 117. Glej tudi Gestrin, Slovanske migracije, 38, 111 in 186.
32 Marussig, Le morti violente, str. 72.
33 O suženjstvu v Beneški republiki, tudi v povezavi z gusarstvom, Pelizza, Riammessi a respirare.
34 AST, ATTA, b. 91.2. Glej tudi Panjek, Čeč, Homo staturae altae.
129
