Page 103 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 103
Dejavniki vpliva na management znanja 103
mezen člen verige začne delati za konkurenco in dinamična mreža propa-
de (Lipičnik 1996).
Načini organiziranosti podjetja in postavljanje same organizacijske
strukture so bili v preteklosti precej statični, saj spremembe niso bile tako
velike, globoke in številne, kot so v današnjem poslovnem okolju. Bistvena
razlika v novih načinih organiziranosti podjetja in strukturi organizacije,
glede na starejši način, je zlasti v večji prilagodljivosti in v stalnem spremi-
njanju organizacije podjetja. Tako da ne moremo reči, katera organizacij-
ska struktura je najprimernejša za podjetje, saj ima vsaka organizacijska
struktura svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Zaradi vedno večje konkurenčnosti na trgu, pa podjetja uvajajo v svo-
jih organizacijah sodobne modele organiziranja, ki se kažejo kot smo že v
drugem poglavju navedli v učeči se organizaciji. Sodobni model organizira-
nja v podjetju temelji na omrežju znanja, zaposlenim pa je omogočen vpog-
led tudi na druga delovna mesta. Tako je prednost učeče se organizacije v
funkcionalnosti zaposlenih, saj zaposleni resnično najdejo tisto kar jim od-
govarja in se poenotijo s podjetjem. Za učečo se organizacijo je značilno, da
je odprta za okolje, sposobna se je neprestano učiti in ima željo po poveča-
nju sposobnosti učenja. Predvsem zaradi vpogleda zaposlenim na druga de-
lovna mesta, je učeča se organizacija najuspešnejša pri vzgoji dobrih vodil-
nih kadrov. Tako je v današnjih organizacijah zelo pomembno, da se išče
predvsem organizacijska rešitev ravnanja z ljudmi pri delu.
Organizacijska struktura in management znanja
Odločanje o izbiri in uporabi določene organizacijske strukture je odvisno
od vodstvene filozofije in same organizacije podjetja. S filozofijo razume-
mo odnos vodstva do nalog in do ljudi. Značilno je, da k ljudem usmerje-
ni vodilni delavci sprejemajo interakcijske organizacijske strukture, k nalo-
gam usmerjeni vodilni delavci pa organizacijske strukture z avtoritativnim
odločanjem. Pomembna naloga vodij je, da organizacijsko strukturo prila-
gajajo vsem spremembam v podjetju in okolju, v katerem deluje. Vodstvo si
mora prizadevati, da v prilagajanju organizacijske strukture v podjetju do-
seže trdnost in povezanost. Vodenje ima določeno svobodo pri oblikovanju
in prilagajanju organizacijske strukture. To svobodo pa mu omejujejo glo-
balne družbene vrednote, tehnologije in drugi dejavniki.
Po mnenju avtorice Meško Štok (2009) so učenje, znanje in ustvarjal-
nost postali ključni element konkurenčnosti posameznika ali organizaci-
je Na podlagi navedene trditve si mora vsaka organizacija prizadevati za
inovativnost v organizaciji, s tem pa mora imeti točno določeno strategi-
jo za ustvarjanje in razvijanje novega znanja. Tako mora vodja v podjetju
mezen člen verige začne delati za konkurenco in dinamična mreža propa-
de (Lipičnik 1996).
Načini organiziranosti podjetja in postavljanje same organizacijske
strukture so bili v preteklosti precej statični, saj spremembe niso bile tako
velike, globoke in številne, kot so v današnjem poslovnem okolju. Bistvena
razlika v novih načinih organiziranosti podjetja in strukturi organizacije,
glede na starejši način, je zlasti v večji prilagodljivosti in v stalnem spremi-
njanju organizacije podjetja. Tako da ne moremo reči, katera organizacij-
ska struktura je najprimernejša za podjetje, saj ima vsaka organizacijska
struktura svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Zaradi vedno večje konkurenčnosti na trgu, pa podjetja uvajajo v svo-
jih organizacijah sodobne modele organiziranja, ki se kažejo kot smo že v
drugem poglavju navedli v učeči se organizaciji. Sodobni model organizira-
nja v podjetju temelji na omrežju znanja, zaposlenim pa je omogočen vpog-
led tudi na druga delovna mesta. Tako je prednost učeče se organizacije v
funkcionalnosti zaposlenih, saj zaposleni resnično najdejo tisto kar jim od-
govarja in se poenotijo s podjetjem. Za učečo se organizacijo je značilno, da
je odprta za okolje, sposobna se je neprestano učiti in ima željo po poveča-
nju sposobnosti učenja. Predvsem zaradi vpogleda zaposlenim na druga de-
lovna mesta, je učeča se organizacija najuspešnejša pri vzgoji dobrih vodil-
nih kadrov. Tako je v današnjih organizacijah zelo pomembno, da se išče
predvsem organizacijska rešitev ravnanja z ljudmi pri delu.
Organizacijska struktura in management znanja
Odločanje o izbiri in uporabi določene organizacijske strukture je odvisno
od vodstvene filozofije in same organizacije podjetja. S filozofijo razume-
mo odnos vodstva do nalog in do ljudi. Značilno je, da k ljudem usmerje-
ni vodilni delavci sprejemajo interakcijske organizacijske strukture, k nalo-
gam usmerjeni vodilni delavci pa organizacijske strukture z avtoritativnim
odločanjem. Pomembna naloga vodij je, da organizacijsko strukturo prila-
gajajo vsem spremembam v podjetju in okolju, v katerem deluje. Vodstvo si
mora prizadevati, da v prilagajanju organizacijske strukture v podjetju do-
seže trdnost in povezanost. Vodenje ima določeno svobodo pri oblikovanju
in prilagajanju organizacijske strukture. To svobodo pa mu omejujejo glo-
balne družbene vrednote, tehnologije in drugi dejavniki.
Po mnenju avtorice Meško Štok (2009) so učenje, znanje in ustvarjal-
nost postali ključni element konkurenčnosti posameznika ali organizaci-
je Na podlagi navedene trditve si mora vsaka organizacija prizadevati za
inovativnost v organizaciji, s tem pa mora imeti točno določeno strategi-
jo za ustvarjanje in razvijanje novega znanja. Tako mora vodja v podjetju
