Page 100 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 100
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
V splošnem pa organigram prikazuje štiri pomembne informacije v or-
ganizacijski strukturi (Ivanko 1994, 381–2):
− najrazličnejše naloge, ki so prikazane po področjih znotraj orga-
nizacije;
− oddelke v organizaciji, ki so odgovorni za določeno področje dela;
− upravljalno-vodstveno hierarhijo od predsednika uprave do ma-
nagerjev v posameznem oddelku;
− navpične povezave, kateri položaji so nadrejeni drugim.
Organizacijska shema ima tudi svoje določene prednosti in pomanj-
kljivosti. Prednost je predvsem v tem, da zaposlenim prikazuje kakšni so
odnosi njihovih nalog do celotne organizacije. Razvidno pa jim je tudi, kdo
naj komu poroča in na koga se lahko obrnejo pri odpravljanju določenih
100 težav. Slabost organizacijske sheme pa je v tem, da ne more konkretno po-
kazati vsega o strukturi organizacije. Ni razvidno, kdo najbolj ravna orga-
nizacijo oziroma v katerih delih organizacije so najpomembnejši komuni-
kacijski kanali.
Tudi zaposleni lahko nepravilno zaznavajo svoj položaj ter odnos do
posameznih položajev v organizaciji. Osnovne oblike organizacijskih shem
se delijo glede na (Ivanko 1994, 382):
− linijsko zgradbo: centralna, štabna in linijska oblika;
− funkcionalno zgradbo: funkcionalna, matrična in projektna obli-
ka;
− organsko zgradbo: hibridna, kolegialna in amorfna oblika.
Vrste organizacijskih struktur
V današnjem času je organizacijska teorija razvila različne organizacijske
strukture. Vsaka organizacija si določi ustrezno organizacijsko strukturo,
ki je primerna izvajanju določene poslovne strategije. Zelo težko je govoriti
o dobri ali slabi organizacijski strukturi, ker ima vsaka določene prednosti
in pomanjkljivosti. Pri organiziranju struktur se v praksi upošteva centra-
lizacijo in decentralizacijo. Prvo načelo strukturiranja je centralizacija, ki
zahteva da se avtoriteta za odločanje dogaja na enem mestu. Drugo načelo
strukturiranja pa je decentralizacija, ki zahteva da so odločitve sprejete na
nižjih ravneh v organizaciji oz. da se določena naloga opravlja na več mes-
tih (Lipičnik 1996, 42).
Glede na vidik centralizacije in decentralizacije, poznamo nekatere
osnovne upe organizacijskih struktur, po katerih organizacije lahko obli-
kujejo sebi primerno. Lipičnik (2002, 50) navaja pet tipov organizacijskih
struktur:
V splošnem pa organigram prikazuje štiri pomembne informacije v or-
ganizacijski strukturi (Ivanko 1994, 381–2):
− najrazličnejše naloge, ki so prikazane po področjih znotraj orga-
nizacije;
− oddelke v organizaciji, ki so odgovorni za določeno področje dela;
− upravljalno-vodstveno hierarhijo od predsednika uprave do ma-
nagerjev v posameznem oddelku;
− navpične povezave, kateri položaji so nadrejeni drugim.
Organizacijska shema ima tudi svoje določene prednosti in pomanj-
kljivosti. Prednost je predvsem v tem, da zaposlenim prikazuje kakšni so
odnosi njihovih nalog do celotne organizacije. Razvidno pa jim je tudi, kdo
naj komu poroča in na koga se lahko obrnejo pri odpravljanju določenih
100 težav. Slabost organizacijske sheme pa je v tem, da ne more konkretno po-
kazati vsega o strukturi organizacije. Ni razvidno, kdo najbolj ravna orga-
nizacijo oziroma v katerih delih organizacije so najpomembnejši komuni-
kacijski kanali.
Tudi zaposleni lahko nepravilno zaznavajo svoj položaj ter odnos do
posameznih položajev v organizaciji. Osnovne oblike organizacijskih shem
se delijo glede na (Ivanko 1994, 382):
− linijsko zgradbo: centralna, štabna in linijska oblika;
− funkcionalno zgradbo: funkcionalna, matrična in projektna obli-
ka;
− organsko zgradbo: hibridna, kolegialna in amorfna oblika.
Vrste organizacijskih struktur
V današnjem času je organizacijska teorija razvila različne organizacijske
strukture. Vsaka organizacija si določi ustrezno organizacijsko strukturo,
ki je primerna izvajanju določene poslovne strategije. Zelo težko je govoriti
o dobri ali slabi organizacijski strukturi, ker ima vsaka določene prednosti
in pomanjkljivosti. Pri organiziranju struktur se v praksi upošteva centra-
lizacijo in decentralizacijo. Prvo načelo strukturiranja je centralizacija, ki
zahteva da se avtoriteta za odločanje dogaja na enem mestu. Drugo načelo
strukturiranja pa je decentralizacija, ki zahteva da so odločitve sprejete na
nižjih ravneh v organizaciji oz. da se določena naloga opravlja na več mes-
tih (Lipičnik 1996, 42).
Glede na vidik centralizacije in decentralizacije, poznamo nekatere
osnovne upe organizacijskih struktur, po katerih organizacije lahko obli-
kujejo sebi primerno. Lipičnik (2002, 50) navaja pet tipov organizacijskih
struktur:
