Page 98 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 98
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
Spremenjeni načini življenja in dela ter spremenjeno okolje zahteva-
jo spremenjene izdelke in storitve, zahtevajo drugačno organizacijo, zato
se postavlja problem spreminjanja organizacije; zahtevajo drugačen način
razmišljanja. Pri tem se ne smemo več zadovoljiti s prevladujočimi oblika-
mi današnjega dne, temveč z modeli dela in življenja, ki bodo veljala jutri.
To pomeni, da je treba pravočasno izvajati spremembe in se tudi spremem-
bam prilagajati. Procesi spreminjanja organizacije podjetja so vse krajši, saj
se spremembe pojavljajo čedalje hitreje.
Na podlagi navedenega si bomo v nadaljevanju ogledali, kako v litera-
turi opredelimo organizacijsko strukturo, in kako lahko s teoretičnega vi-
dika povežemo organizacijsko strukturo in program managementa znanja.
Opredelitev organizacijske strukture
98 V strokovni literaturi je organizacijska struktura tako kot pojem organi-
zacija, opredeljena na več načinov. Organizacijsko strukturo definirajo kot
izoblikovan vzorec odnosov med sestavinami ali deli organizacije. Opre-
deljena pa je tudi kot načrt organizacije, ki omogoča njeno upravljanje. Na-
črtovanje se nanaša na proces sestavljanja organizacije, načrt pa na rezultat
tega sestavljanja. Načrt organizacije vsebuje strukturo organizacije in pro-
cese, ki se odvijajo v organizaciji. Ti procesi so predvsem: odločanje, procesi
moči, kontrole, planiranja, formalnega vedenja (Kavčič 1991, 177).
Dimovski, Penger in Žnidaršič (2003, 126) so mnenja, da morajo orga-
nizacijske strukture vsebovati tri ključne navedbe:
− v organizacijski strukturi so določeni formalni odnosi poročanja,
s številom ravni hierarhije in kontrolnim razponom;
− v organizacijski strukturi je potrebno združevanje posameznikov
v oddelke in oddelke v celotno organizacijo;
− v organizacijsko strukturo morajo biti vključeni sistemi, ki dolo-
čajo in oblikujejo ustrezno koordinacijo in komunikacijo naporov
po oddelkih.
Struktura organizacije pa je navadno povezana s procesi, ki v njej po-
tekajo. Tako se je uveljavilo predvsem razlikovanje med statičnim in dina-
mičnim pojmovanjem strukture:
− statični vidik opredeljuje celotne naloge organizacije, ki se delijo
na delne naloge in podnaloge; delne naloge in podnaloge vplivajo
na oblikovanje ustreznik oddelkov v organizaciji;
− dinamični vidik pa opredeljuje prostorsko in časovno dimenzijo
strukture organizacije.
Spremenjeni načini življenja in dela ter spremenjeno okolje zahteva-
jo spremenjene izdelke in storitve, zahtevajo drugačno organizacijo, zato
se postavlja problem spreminjanja organizacije; zahtevajo drugačen način
razmišljanja. Pri tem se ne smemo več zadovoljiti s prevladujočimi oblika-
mi današnjega dne, temveč z modeli dela in življenja, ki bodo veljala jutri.
To pomeni, da je treba pravočasno izvajati spremembe in se tudi spremem-
bam prilagajati. Procesi spreminjanja organizacije podjetja so vse krajši, saj
se spremembe pojavljajo čedalje hitreje.
Na podlagi navedenega si bomo v nadaljevanju ogledali, kako v litera-
turi opredelimo organizacijsko strukturo, in kako lahko s teoretičnega vi-
dika povežemo organizacijsko strukturo in program managementa znanja.
Opredelitev organizacijske strukture
98 V strokovni literaturi je organizacijska struktura tako kot pojem organi-
zacija, opredeljena na več načinov. Organizacijsko strukturo definirajo kot
izoblikovan vzorec odnosov med sestavinami ali deli organizacije. Opre-
deljena pa je tudi kot načrt organizacije, ki omogoča njeno upravljanje. Na-
črtovanje se nanaša na proces sestavljanja organizacije, načrt pa na rezultat
tega sestavljanja. Načrt organizacije vsebuje strukturo organizacije in pro-
cese, ki se odvijajo v organizaciji. Ti procesi so predvsem: odločanje, procesi
moči, kontrole, planiranja, formalnega vedenja (Kavčič 1991, 177).
Dimovski, Penger in Žnidaršič (2003, 126) so mnenja, da morajo orga-
nizacijske strukture vsebovati tri ključne navedbe:
− v organizacijski strukturi so določeni formalni odnosi poročanja,
s številom ravni hierarhije in kontrolnim razponom;
− v organizacijski strukturi je potrebno združevanje posameznikov
v oddelke in oddelke v celotno organizacijo;
− v organizacijsko strukturo morajo biti vključeni sistemi, ki dolo-
čajo in oblikujejo ustrezno koordinacijo in komunikacijo naporov
po oddelkih.
Struktura organizacije pa je navadno povezana s procesi, ki v njej po-
tekajo. Tako se je uveljavilo predvsem razlikovanje med statičnim in dina-
mičnim pojmovanjem strukture:
− statični vidik opredeljuje celotne naloge organizacije, ki se delijo
na delne naloge in podnaloge; delne naloge in podnaloge vplivajo
na oblikovanje ustreznik oddelkov v organizaciji;
− dinamični vidik pa opredeljuje prostorsko in časovno dimenzijo
strukture organizacije.
