Page 143 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 143
Uspešnost poslovanja in management znanja 143
sta ugotovila, da to nikakor ni zagotovilo, da bi enaka strategija v drugi pa-
nogi v takšni meri vplivala na uspešnost.
Določeni avtorji (Zack 1999, 127, 139–40; Choi in Lee 2003, 403) so
dokazali, da na uspešnost poslovanja bolje vplivajo komplementarne ozi-
roma sestavljene strategije, na primer kombinacija tihe-interne (angl. taci-
t-internal-oriented) in kodirane-eksterne (angl. explicit-external-oriented)
strategije, drugi (Pai 2005, 77; Keskin 2005, 169) pa so dokazali ravno na-
sprotno – da je za boljšo učinkovitost poslovanja ustrezneje izbrati zgolj
eno strategijo managementa znanja.
Sabherwal in Sabherwal (2005, 536) opozarjata, da na vpliv manage-
menta znanja na uspešnost poslovanja lahko gledamo z različnih vidikov.
Po teoriji o znanju (angl. knowledge-based theory) ima management znanja
lahko učinek na uspešnost, teorija o organizacijskem učenju (angl. organi-
sational-learning theory) pa nakazuje, da organizacijsko učenje ne vodi nuj-
no do povečanja uspešnosti poslovanja.
Po drugi strani pa Dimovski (1994) empirično dokazuje povezavo med
rezultati procesa organizacijskega učenja in uspešnostjo organizacije, kar
nakazuje, da je organizacijsko učenje lahko tudi vir konkurenčne prednos-
ti. Enako so dokazali tudi Škerlavaj et al. (2007) ter Hernaus, Škerlavaj in
Dimovski (2008), ki so opazovali vpliv organizacijskega učenja na finančne
in nefinančne kazalce uspešnosti poslovanja.
Čater (2001, 147–8) pravi, da je za pozitiven vpliv managementa zna-
nja na uspešnost poslovanja podjetja pomembna transformacija človeške-
ga kapitala v strukturni kapital, in navaja, kaj je treba storiti na strateški,
taktični in operativni ravni managementa, da bi do tega prišlo. Ne samo
to! Z raziskavami je potrjena tudi predpostavka, da je tako preoblikovanje
ene oblike znanja v drugo zelo pomembno za doseganje konkurenčne pred-
nosti podjetja (Čater in Čater 2009, 202). Več kot je v podjetju relevantne-
ga znanja in bolj kot ima podjetje kakovosten sistem managementa znanja,
bolj je uspešno (Čater 2004, 390).
Dimovski et al. (2006) so empirično dokazali vpliv povečanja uspeš-
nosti poslovanja na podlagi skupnega vpliva procesne usmerjenosti in or-
ganizacijskega učenja. Koncept kulture organizacijskega učenja opredelju-
jejo kot množico pravih vrednot in predpostavk o delovanju organizacije,
ki podpirajo globlje in bolj sistematične pristope za doseganje višje stopnje
organizacijskega učenja.
Povezavo med managementom znanja in uspešnostjo sta empirično
dokazovala tudi Marqués in Simón (2006, 143–52). Cilj njune raziskave
je bil dokazati, da je management znanja vir konkurenčne prednosti ter da
uvedba dejavnosti managementa znanja omogoča podjetju, da se nenehno
sta ugotovila, da to nikakor ni zagotovilo, da bi enaka strategija v drugi pa-
nogi v takšni meri vplivala na uspešnost.
Določeni avtorji (Zack 1999, 127, 139–40; Choi in Lee 2003, 403) so
dokazali, da na uspešnost poslovanja bolje vplivajo komplementarne ozi-
roma sestavljene strategije, na primer kombinacija tihe-interne (angl. taci-
t-internal-oriented) in kodirane-eksterne (angl. explicit-external-oriented)
strategije, drugi (Pai 2005, 77; Keskin 2005, 169) pa so dokazali ravno na-
sprotno – da je za boljšo učinkovitost poslovanja ustrezneje izbrati zgolj
eno strategijo managementa znanja.
Sabherwal in Sabherwal (2005, 536) opozarjata, da na vpliv manage-
menta znanja na uspešnost poslovanja lahko gledamo z različnih vidikov.
Po teoriji o znanju (angl. knowledge-based theory) ima management znanja
lahko učinek na uspešnost, teorija o organizacijskem učenju (angl. organi-
sational-learning theory) pa nakazuje, da organizacijsko učenje ne vodi nuj-
no do povečanja uspešnosti poslovanja.
Po drugi strani pa Dimovski (1994) empirično dokazuje povezavo med
rezultati procesa organizacijskega učenja in uspešnostjo organizacije, kar
nakazuje, da je organizacijsko učenje lahko tudi vir konkurenčne prednos-
ti. Enako so dokazali tudi Škerlavaj et al. (2007) ter Hernaus, Škerlavaj in
Dimovski (2008), ki so opazovali vpliv organizacijskega učenja na finančne
in nefinančne kazalce uspešnosti poslovanja.
Čater (2001, 147–8) pravi, da je za pozitiven vpliv managementa zna-
nja na uspešnost poslovanja podjetja pomembna transformacija človeške-
ga kapitala v strukturni kapital, in navaja, kaj je treba storiti na strateški,
taktični in operativni ravni managementa, da bi do tega prišlo. Ne samo
to! Z raziskavami je potrjena tudi predpostavka, da je tako preoblikovanje
ene oblike znanja v drugo zelo pomembno za doseganje konkurenčne pred-
nosti podjetja (Čater in Čater 2009, 202). Več kot je v podjetju relevantne-
ga znanja in bolj kot ima podjetje kakovosten sistem managementa znanja,
bolj je uspešno (Čater 2004, 390).
Dimovski et al. (2006) so empirično dokazali vpliv povečanja uspeš-
nosti poslovanja na podlagi skupnega vpliva procesne usmerjenosti in or-
ganizacijskega učenja. Koncept kulture organizacijskega učenja opredelju-
jejo kot množico pravih vrednot in predpostavk o delovanju organizacije,
ki podpirajo globlje in bolj sistematične pristope za doseganje višje stopnje
organizacijskega učenja.
Povezavo med managementom znanja in uspešnostjo sta empirično
dokazovala tudi Marqués in Simón (2006, 143–52). Cilj njune raziskave
je bil dokazati, da je management znanja vir konkurenčne prednosti ter da
uvedba dejavnosti managementa znanja omogoča podjetju, da se nenehno
