Page 68 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 68
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
ske-komunikacijske tehnologije, ter ustvarjalne in inovativne sposobnosti
človeškega bitja, na drugi strani.
Večina trgovcev ponuja sodobno tehnologijo, kot sta denimo intranet
in video konference, kot rešitev za vse izzive sodobnega poslovanja v dobi
znanja. Vse več je predlogov za povečanje naložb v nove informacijske-ko-
munikacijske tehnologije, kar naj bi povečalo poslovne rezultate.
V nasprotju s takšnim mnenjem, je mnenje priznanih strokovnjakov in
akademskih raziskovalcev, da ne obstaja neposredna povezava med nalož-
bami v informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in poslovne rezultate ali
management znanja.
Razkorak med stroški informacijske-komunikacijske tehnologije in
organizacijskimi rezultati podjetja lahko pripišemo gospodarskemu preho-
du iz obdobja konkurenčne prednosti, ki temelji na informaciji, k dobi, ki
68 temelji na ustvarjanju znanja.
Za predhodno obdobje so značilne relativno počasne in predvidljive
spremembe, ki jih je mogoče premagati tudi s formalnim informacijskim
sistemom. Brian Arthur, dekan Ekonomske fakultete na Stanford Uni-
versity navaja, da novi poslovni svet, ki temelji na znanju, označuje pomen
znanja in prilagajanja, v nasprotju s tradicionalnim pomenom optimizaci-
je, ki temelji na napovedi. Nadalje predlaga, da bi nov poslovni svet, ki te-
melji na znanju in je značilen po »re-everythingu«, moral vključevati stal-
no redefiniranje organizacijskih ciljev, namen in organizacijske načine, na
katere se opravlja delo. To novo poslovno okolje je značilno po korenitih
spremembah in pričakovanjih zaposlenih v organizaciji, da delijo breme
vedno hitrejšega kroga ustvarjanja znanja in delovanj, ki temeljijo na no-
vem znanju.
Karl Erik Sveiby (1997) meni, da prav zmeda med znanjem in informa-
cijami sili managerje, da namenjajo znatna sredstva za informacijsko teh-
nologijo, posledično pa dosegajo mejne rezultate. Zato morajo managerji
razumeti, da prideta znanje v ljudi in ustvarjanje znanja skozi procese so-
cialne interakcije, in ne kot informacije. Podobno je prepričan Ikujiro No-
naka (1991), profesor na University of California Berkeley, da imajo lahko
samo ljudje osrednjo vlogo pri ustvarjanju znanja. Nonaka (ibidem) nave-
deno argumentira s trditvijo, da so računalniki le orodje, ki olajšajo proces
management znanja.
Koncept managementa znanja se vse bolj razvija v praksi in teoriji ma-
nagementa. Perspektive nadaljnjega razvoja koncepta so obetavne. Ena-
indvajseto stoletje, stoletje znanja, nalaga nepredvidljivo in kompleksno
konkurenčno okolje, v katerem sta preživetje in uspešnost organizacije od-
visna samo od zmožnosti prilagajanja na to dinamično poslovanje. Kot de-
ske-komunikacijske tehnologije, ter ustvarjalne in inovativne sposobnosti
človeškega bitja, na drugi strani.
Večina trgovcev ponuja sodobno tehnologijo, kot sta denimo intranet
in video konference, kot rešitev za vse izzive sodobnega poslovanja v dobi
znanja. Vse več je predlogov za povečanje naložb v nove informacijske-ko-
munikacijske tehnologije, kar naj bi povečalo poslovne rezultate.
V nasprotju s takšnim mnenjem, je mnenje priznanih strokovnjakov in
akademskih raziskovalcev, da ne obstaja neposredna povezava med nalož-
bami v informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in poslovne rezultate ali
management znanja.
Razkorak med stroški informacijske-komunikacijske tehnologije in
organizacijskimi rezultati podjetja lahko pripišemo gospodarskemu preho-
du iz obdobja konkurenčne prednosti, ki temelji na informaciji, k dobi, ki
68 temelji na ustvarjanju znanja.
Za predhodno obdobje so značilne relativno počasne in predvidljive
spremembe, ki jih je mogoče premagati tudi s formalnim informacijskim
sistemom. Brian Arthur, dekan Ekonomske fakultete na Stanford Uni-
versity navaja, da novi poslovni svet, ki temelji na znanju, označuje pomen
znanja in prilagajanja, v nasprotju s tradicionalnim pomenom optimizaci-
je, ki temelji na napovedi. Nadalje predlaga, da bi nov poslovni svet, ki te-
melji na znanju in je značilen po »re-everythingu«, moral vključevati stal-
no redefiniranje organizacijskih ciljev, namen in organizacijske načine, na
katere se opravlja delo. To novo poslovno okolje je značilno po korenitih
spremembah in pričakovanjih zaposlenih v organizaciji, da delijo breme
vedno hitrejšega kroga ustvarjanja znanja in delovanj, ki temeljijo na no-
vem znanju.
Karl Erik Sveiby (1997) meni, da prav zmeda med znanjem in informa-
cijami sili managerje, da namenjajo znatna sredstva za informacijsko teh-
nologijo, posledično pa dosegajo mejne rezultate. Zato morajo managerji
razumeti, da prideta znanje v ljudi in ustvarjanje znanja skozi procese so-
cialne interakcije, in ne kot informacije. Podobno je prepričan Ikujiro No-
naka (1991), profesor na University of California Berkeley, da imajo lahko
samo ljudje osrednjo vlogo pri ustvarjanju znanja. Nonaka (ibidem) nave-
deno argumentira s trditvijo, da so računalniki le orodje, ki olajšajo proces
management znanja.
Koncept managementa znanja se vse bolj razvija v praksi in teoriji ma-
nagementa. Perspektive nadaljnjega razvoja koncepta so obetavne. Ena-
indvajseto stoletje, stoletje znanja, nalaga nepredvidljivo in kompleksno
konkurenčno okolje, v katerem sta preživetje in uspešnost organizacije od-
visna samo od zmožnosti prilagajanja na to dinamično poslovanje. Kot de-
