Page 72 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 72
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
Skyrme in Amidon (1997) razkrivata sedem ključnih dejavnikov, ki po
njunem mnenju vplivajo na uspešnost programa managementa znanja. Ti
so: močna povezava s poslovnimi potrebami, povezava med vizijo in orga-
niziranostjo, vodenje znanja, kultura ustvarjanja in izmenjave znanja, stalno
učenje, dobro razvita tehnološka infrastruktura in sistemski proces znanja.
Ginsberg in Kambil (1999) sta prišla do zaključka, da so prikazovanje
znanja, shranjevanje, iskanje, vizualizacija in nadzor ključna tehnična vpra-
šanja, hkrati pa tudi izzivi za delitev in uporabo znanja pri uspešnem mana-
gementu znanja.
Davenport in Prusak (2000) menita, da so ključni dejavniki, ki vodijo k
uspehu projektov managementa znanja: k znanju usmerjena kultura, tehno-
loška in organizacijska infrastruktura, podpora vršnemu managementu, po-
vezava z ekonomskimi vrednostmi, potrebna procesna usmerjenost, jasna vi-
72 zija in razumevanje jezika, pomembna motivacija, potrebna raven znanja in
različnost kanalov za prenos znanja.
Skyrme (2000) kot ključne dejavnike, ki vplivajo na uspeh programa
managementa znanja, poudarja naslednje: jasna in eksplicitna povezava s
poslovno strategijo, znanje o znanju (dejansko razumevanje koristi, ki jih
znanje prinaša), povezanost vizije in organiziranosti (ali vidiki znanja v po-
slovanju organizacije usmerjajo sprejemanje odločitev), vodenje, sistematičen
proces znanja, dobro razvita infrastruktura znanja in ustrezna raven merlji-
vosti znanja (ugotavljanje prispevka znanja).
Raziskava, ki sta jo Peter Heisig in Jens Vorbeck (2001) opravila leta
2001 med nemškimi top 1000 in evropskimi top 200 podjetji, je pokazala,
da med ključnimi dejavniki, ki vplivajo na uspešno izvajanje managementa
znanja, izstopajo korporacijska kultura, strukturni dejavniki (zunanji pogo-
ji), informacijska tehnologija, motivacija zaposlenih in promocija manage-
menta znanja, ki jo izvaja vršni management.
Bixler (2002) meni, da obstajajo štirje stebri uspešnega izvajanje progra-
ma managementa znanja, in sicer: vodenje, organizacija, tehnologija in zna-
nje ter podpora pobudi širjenja razvoja managementa znanja.
Davenport in Probst (2002) poudarjata, da so glavni dejavniki, od ka-
terih je odvisno uspešno izvajanje managementa znanja: vodstvo, merljivost
uspešnosti, organizacijska politika, sprejemanje in izmenjava znanja, infor-
macijska struktura, primerjalne analize in usposabljanje.
Choureides, Longbottom in Murphy (2003) naštevajo naslednje ključ-
ne dejavnike uspeha: strategija, ljudje informacijska tehnologija, kakovost
in trženje ter inovativnost kot način usmeritve h kupcu. V sklopu dejavni-
ka »ljudje« poudarjajo predvsem pomen zavzetosti vodstva, vzpostavljanje
Skyrme in Amidon (1997) razkrivata sedem ključnih dejavnikov, ki po
njunem mnenju vplivajo na uspešnost programa managementa znanja. Ti
so: močna povezava s poslovnimi potrebami, povezava med vizijo in orga-
niziranostjo, vodenje znanja, kultura ustvarjanja in izmenjave znanja, stalno
učenje, dobro razvita tehnološka infrastruktura in sistemski proces znanja.
Ginsberg in Kambil (1999) sta prišla do zaključka, da so prikazovanje
znanja, shranjevanje, iskanje, vizualizacija in nadzor ključna tehnična vpra-
šanja, hkrati pa tudi izzivi za delitev in uporabo znanja pri uspešnem mana-
gementu znanja.
Davenport in Prusak (2000) menita, da so ključni dejavniki, ki vodijo k
uspehu projektov managementa znanja: k znanju usmerjena kultura, tehno-
loška in organizacijska infrastruktura, podpora vršnemu managementu, po-
vezava z ekonomskimi vrednostmi, potrebna procesna usmerjenost, jasna vi-
72 zija in razumevanje jezika, pomembna motivacija, potrebna raven znanja in
različnost kanalov za prenos znanja.
Skyrme (2000) kot ključne dejavnike, ki vplivajo na uspeh programa
managementa znanja, poudarja naslednje: jasna in eksplicitna povezava s
poslovno strategijo, znanje o znanju (dejansko razumevanje koristi, ki jih
znanje prinaša), povezanost vizije in organiziranosti (ali vidiki znanja v po-
slovanju organizacije usmerjajo sprejemanje odločitev), vodenje, sistematičen
proces znanja, dobro razvita infrastruktura znanja in ustrezna raven merlji-
vosti znanja (ugotavljanje prispevka znanja).
Raziskava, ki sta jo Peter Heisig in Jens Vorbeck (2001) opravila leta
2001 med nemškimi top 1000 in evropskimi top 200 podjetji, je pokazala,
da med ključnimi dejavniki, ki vplivajo na uspešno izvajanje managementa
znanja, izstopajo korporacijska kultura, strukturni dejavniki (zunanji pogo-
ji), informacijska tehnologija, motivacija zaposlenih in promocija manage-
menta znanja, ki jo izvaja vršni management.
Bixler (2002) meni, da obstajajo štirje stebri uspešnega izvajanje progra-
ma managementa znanja, in sicer: vodenje, organizacija, tehnologija in zna-
nje ter podpora pobudi širjenja razvoja managementa znanja.
Davenport in Probst (2002) poudarjata, da so glavni dejavniki, od ka-
terih je odvisno uspešno izvajanje managementa znanja: vodstvo, merljivost
uspešnosti, organizacijska politika, sprejemanje in izmenjava znanja, infor-
macijska struktura, primerjalne analize in usposabljanje.
Choureides, Longbottom in Murphy (2003) naštevajo naslednje ključ-
ne dejavnike uspeha: strategija, ljudje informacijska tehnologija, kakovost
in trženje ter inovativnost kot način usmeritve h kupcu. V sklopu dejavni-
ka »ljudje« poudarjajo predvsem pomen zavzetosti vodstva, vzpostavljanje
