Page 75 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 75
Dejavniki vpliva na management znanja 75
najo zakonitosti njenega nastanka, razvoja in vpliva na uspešnost poslova-
nja organizacije.
Znanih je veliko literarnih razprav o konceptu organizacijske kultu-
re in njegovih teoretičnih izhodiščih (Deal in Kennedy 1982; Schein 1985;
Frost et al. 1985; Cameron in Ettington 1988; Denison 1989; Martin 1992;
Trice in Beyer 1993; Cameron in Quinn 1998). Pogledi avtorjev se razliku-
jejo tako v definiciji kulture kot tudi načinu merjenja kulture in v ključnih
dimenzijah, ki kulturo opredeljujejo.
V strokovni literaturi najdemo več opredelitev organizacijske kulture.
Pojem organizacijska kultura v ožjem pomenu predstavlja koherentni sis-
tem predstav in vrednost določene skupine. V širšem pomenu besede po-
leg vrednot opredeljuje tudi prepričanje in način ravnanja, simbole, postop-
ke, tehnologijo in tehnična sredstva medsebojno povezanih ljudi (Rozman
2001, 134). V nadaljevanju bomo predstavili nekaj pomembnih avtorjev, ki
so proučevali organizacijsko kulturo podjetja.
Jacques (1952), ki je zapisal eno izmed prvih definicij, je organizacijsko
kulturo označil kot običajen in tradicionalen način delovanja, ki so ga v ve-
liki meri sprejeli vsi obstoječi člani, sprejeti pa ga morajo tudi novi člani, če
se želijo vključiti v organizacijo.
Med prvimi, ki so opredelili pojem organizacijske kulture, navajamo
tudi avtorja Beckerja in Geera (1960), ki pod organizacijsko kulturo razu-
meta nabor skupnih spoznanj, okoli katerih so organizirane dejavnosti, ki
pa svoj izraz umeščajo v jeziku, značilnem za skupine.
Harrison (1972) definira organizacijsko kulturo kot ideologijo, prepri-
čanja in zakoreninjene vrednote, ki se razvijejo v vseh podjetjih in predpi-
sujejo način delovanja zaposlenih.
Luis (1980) meni, da je organizacijska kultura skupek spoznanj ali last-
nosti, ki jih sprejme skupina ljudi, ki imajo globoke korenine med člani
skupine, in so relevantne in značilne za določeno skupino ter se prenašajo
tudi na nove člane skupine.
Tom Peters, eden od najbolj znanih avtorjev s področja managementa,
soavtor knjige »In search of excellence« (Peters in Watemann 1982), s pred-
stavljanjem pojma izvrstnosti v managementu kot cilj, h kateremu težijo
vodilne svetovne korporacije, navaja, da kultura obvezno poveže kakovost
in spretnosti, h kateri je usmerjen management podjetja.
Znana po svojem mnenju, da je kultura najpomembnejši dejavnik us-
peha organizacije, v knjigi »Korporativna kultura«, avtorja Deal in Ken-
nedy (1982) z izrazom »organizacijska kultura« označita način, kako stva-
ri narediti znotraj neke organizacije (angl. the way things get done around
here).
najo zakonitosti njenega nastanka, razvoja in vpliva na uspešnost poslova-
nja organizacije.
Znanih je veliko literarnih razprav o konceptu organizacijske kultu-
re in njegovih teoretičnih izhodiščih (Deal in Kennedy 1982; Schein 1985;
Frost et al. 1985; Cameron in Ettington 1988; Denison 1989; Martin 1992;
Trice in Beyer 1993; Cameron in Quinn 1998). Pogledi avtorjev se razliku-
jejo tako v definiciji kulture kot tudi načinu merjenja kulture in v ključnih
dimenzijah, ki kulturo opredeljujejo.
V strokovni literaturi najdemo več opredelitev organizacijske kulture.
Pojem organizacijska kultura v ožjem pomenu predstavlja koherentni sis-
tem predstav in vrednost določene skupine. V širšem pomenu besede po-
leg vrednot opredeljuje tudi prepričanje in način ravnanja, simbole, postop-
ke, tehnologijo in tehnična sredstva medsebojno povezanih ljudi (Rozman
2001, 134). V nadaljevanju bomo predstavili nekaj pomembnih avtorjev, ki
so proučevali organizacijsko kulturo podjetja.
Jacques (1952), ki je zapisal eno izmed prvih definicij, je organizacijsko
kulturo označil kot običajen in tradicionalen način delovanja, ki so ga v ve-
liki meri sprejeli vsi obstoječi člani, sprejeti pa ga morajo tudi novi člani, če
se želijo vključiti v organizacijo.
Med prvimi, ki so opredelili pojem organizacijske kulture, navajamo
tudi avtorja Beckerja in Geera (1960), ki pod organizacijsko kulturo razu-
meta nabor skupnih spoznanj, okoli katerih so organizirane dejavnosti, ki
pa svoj izraz umeščajo v jeziku, značilnem za skupine.
Harrison (1972) definira organizacijsko kulturo kot ideologijo, prepri-
čanja in zakoreninjene vrednote, ki se razvijejo v vseh podjetjih in predpi-
sujejo način delovanja zaposlenih.
Luis (1980) meni, da je organizacijska kultura skupek spoznanj ali last-
nosti, ki jih sprejme skupina ljudi, ki imajo globoke korenine med člani
skupine, in so relevantne in značilne za določeno skupino ter se prenašajo
tudi na nove člane skupine.
Tom Peters, eden od najbolj znanih avtorjev s področja managementa,
soavtor knjige »In search of excellence« (Peters in Watemann 1982), s pred-
stavljanjem pojma izvrstnosti v managementu kot cilj, h kateremu težijo
vodilne svetovne korporacije, navaja, da kultura obvezno poveže kakovost
in spretnosti, h kateri je usmerjen management podjetja.
Znana po svojem mnenju, da je kultura najpomembnejši dejavnik us-
peha organizacije, v knjigi »Korporativna kultura«, avtorja Deal in Ken-
nedy (1982) z izrazom »organizacijska kultura« označita način, kako stva-
ri narediti znotraj neke organizacije (angl. the way things get done around
here).
