Page 80 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 80
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
vodje imajo vedno privržence. Osnovna naloga vodje je, da s svojim delova-
njem zagotavlja in usmerja delo privržencev tako, da bodo njihove potrebe
kar najbolje zadovoljene, hkrati pa bodo delovne naloge opravljene v skla-
du s cilji in pričakovanji organizacije.
Vodenje je usmerjanje in motiviranje sodelavcev, da bi zadane naloge
čim bolje izvrševali ob čim manjši porabi razpoložljivih sredstev in s čim
večjim osebnim zadovoljstvom. Namen vodenja je s komuniciranjem in
spodbujanjem oblikovati vedenje posameznika in skupine, da bi sodelova-
li pri doseganju organizacijskih ciljev. Vodja mora dobro poznati sebe in
druge, da bi lahko vplival na vedenje podrejenih in skupaj z njimi uresni-
čeval naloge. V okviru vodenja pride velikokrat v poštev tudi svetovanje,
informiranje, ocenjevanje in razvoj sodelavcev. Pri tem so pomembni tudi
vzdušje, odnosi, kultura dela in samo vedenje v organizaciji.
80 Brajša (1983, 65) navaja, da je »vodenje« strokovno in samostojno delo,
ki se ukvarja s tehnično-tehnološkim vidikom dela, zaobseže pa tudi od-
nose med organizacijskimi enotami in v njih. Pomeni družbeno moč, ki se
manifestira pri uresničevanju odločitev, medtem ko je vodenje tudi medo-
sebno dogajanje, ki vpliva na dejavnosti drugih. Tako bi lahko rekli, da je
vodenje opravilo, ki se ukvarja z uresničevanjem sprejetih odločitev, in sicer
tako, da se po eni strani nadzoruje, organizira in usmerja poslovni proces,
po drugi strani pa vodilni organizirajo in usklajujejo odnose med sodelav-
ci in njihovimi skupinami. Vodenje ima dvojni vpliv: na tehnološki proces
in na ljudi, kar terja od vodilnih obojestransko strokovno pripravljenost, in
sicer za tehnologijo procesa, ki ga vodijo, in za ustrezno ravnanje z ljudmi,
ki v tem procesu sodelujejo. Naloge predvidevajo, da ti poznajo tehnologi-
jo in človeško vedenje in možnosti, kako bi nanj vplivali.
Schermerhorn (1999, 262) pravi, da je vodenje prav tako ena izmed šti-
rih funkcij, ki predstavljajo proces ravnateljevanja. »Vodenje je proces nav-
dihovanja drugih sodelavcev, da trdo delajo, da bi opravili, dovršili, izpol-
nili pomembne delovne naloge.«
Robbins (2001, 314) in Daft (1994, 478) definirata vodenje kot sposob-
nost vplivanja na skupino za doseganje ciljev. Robbins (2000, 39) razpra-
vlja o različnih pogledih na vodenje, vendar ga prav tako vidi kot sestav-
ni del procesa.
Daft in Noe (2001, 379) navajata opredelitev vodenja po Rostu: »Vode-
nje je razmerje med vodjo in podrejenimi, ki hočejo resnične spremembe,
ki se zrcalijo v njihovem prispevku doseganja namena.«
Rozman (2002, 2) prikazuje vodenje kot posledico ene izmed funkcij
upravljanja; vodenje uveljavlja načrtovano organiziranost.
vodje imajo vedno privržence. Osnovna naloga vodje je, da s svojim delova-
njem zagotavlja in usmerja delo privržencev tako, da bodo njihove potrebe
kar najbolje zadovoljene, hkrati pa bodo delovne naloge opravljene v skla-
du s cilji in pričakovanji organizacije.
Vodenje je usmerjanje in motiviranje sodelavcev, da bi zadane naloge
čim bolje izvrševali ob čim manjši porabi razpoložljivih sredstev in s čim
večjim osebnim zadovoljstvom. Namen vodenja je s komuniciranjem in
spodbujanjem oblikovati vedenje posameznika in skupine, da bi sodelova-
li pri doseganju organizacijskih ciljev. Vodja mora dobro poznati sebe in
druge, da bi lahko vplival na vedenje podrejenih in skupaj z njimi uresni-
čeval naloge. V okviru vodenja pride velikokrat v poštev tudi svetovanje,
informiranje, ocenjevanje in razvoj sodelavcev. Pri tem so pomembni tudi
vzdušje, odnosi, kultura dela in samo vedenje v organizaciji.
80 Brajša (1983, 65) navaja, da je »vodenje« strokovno in samostojno delo,
ki se ukvarja s tehnično-tehnološkim vidikom dela, zaobseže pa tudi od-
nose med organizacijskimi enotami in v njih. Pomeni družbeno moč, ki se
manifestira pri uresničevanju odločitev, medtem ko je vodenje tudi medo-
sebno dogajanje, ki vpliva na dejavnosti drugih. Tako bi lahko rekli, da je
vodenje opravilo, ki se ukvarja z uresničevanjem sprejetih odločitev, in sicer
tako, da se po eni strani nadzoruje, organizira in usmerja poslovni proces,
po drugi strani pa vodilni organizirajo in usklajujejo odnose med sodelav-
ci in njihovimi skupinami. Vodenje ima dvojni vpliv: na tehnološki proces
in na ljudi, kar terja od vodilnih obojestransko strokovno pripravljenost, in
sicer za tehnologijo procesa, ki ga vodijo, in za ustrezno ravnanje z ljudmi,
ki v tem procesu sodelujejo. Naloge predvidevajo, da ti poznajo tehnologi-
jo in človeško vedenje in možnosti, kako bi nanj vplivali.
Schermerhorn (1999, 262) pravi, da je vodenje prav tako ena izmed šti-
rih funkcij, ki predstavljajo proces ravnateljevanja. »Vodenje je proces nav-
dihovanja drugih sodelavcev, da trdo delajo, da bi opravili, dovršili, izpol-
nili pomembne delovne naloge.«
Robbins (2001, 314) in Daft (1994, 478) definirata vodenje kot sposob-
nost vplivanja na skupino za doseganje ciljev. Robbins (2000, 39) razpra-
vlja o različnih pogledih na vodenje, vendar ga prav tako vidi kot sestav-
ni del procesa.
Daft in Noe (2001, 379) navajata opredelitev vodenja po Rostu: »Vode-
nje je razmerje med vodjo in podrejenimi, ki hočejo resnične spremembe,
ki se zrcalijo v njihovem prispevku doseganja namena.«
Rozman (2002, 2) prikazuje vodenje kot posledico ene izmed funkcij
upravljanja; vodenje uveljavlja načrtovano organiziranost.
